The Miha Artnak na svoji spletni strani zapiše, da je vsestranski umetnik in oblikovalec vizualnih komunikacij. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Nima svoje najljubše barve, ljubi mir in bo spremenil svet. Lansko leto je s kolektivom ZEK pripravil najbolj obiskano razstavo v zaklonišču sredi Argentinskega parka, s slovenskimi oblikovalci in umetniki pa organiziral mednarodno priznan projekt Pop-up Dom. Ker je med drugim tudi ljubitelj narave, smo ga povprašali o njegovih pogledih na združevanje okoljevarstva in umetnosti. Pa še kaj.

1. Nekako ne moremo mimo tvojega imena. Ima ‘The’ pred njim poseben pomen?

Člen 'The' predstavlja parodijo na bitko ega med ljudmi. V nekem obdobju sem si rekel, da se te igre ne grem več in si samozavestno nadel naziv, ki jo zaključi. Zame predstavlja simbol samozavedanja, neobremenjenosti in odgovornosti. Ob razmišljanjih o smislu obstoja razvijam teorijo singularnosti, dualnosti in mnoštva obenem. Vsi smo eno, v dvoje nam je najljubše, a smo lačni pestrosti. Ali drugače povedano: Vse ženske so iste. Čisto vse. Pa vseeno ljubim le eno. Ker ni katerakoli.

Če verjamete vase in želite, da se kaj spremeni, se morate več igrati v življenju. Samo pravila igre morajo biti poštena in iskrena. Navsezadnje jo igrate sami s seboj.

The Miha Artnak (foto: Emil Kozole)

2. Kako se lotevaš svojih projektov – ti najdeš ideje ali ideje najdejo tebe?

Projekte delim na lastno izražanje in na profesionalno kariero kreativnega direktorja, zaposlenega v našem bodočem podjetju. Pri profesionalnem delu se ukvarjam s problemi drugih in jim te pomagam razvozlati s kompetentnim kadrom, ki sem ga spoznal v pomembnem osebnem razvoju. Pri lastnem izražanju pa mi mora biti to, kar počnem, všeč. Najraje delam z ljudmi, ki želijo enako.

Idej je neskončno in vse so v zraku. Mi jih samo sestavljamo v kolaž logike in primernosti. Idejo lahko manifestira šele volja, zato sta z disciplino pomembni komponenti v osebnem in družbenem napredku. Prihodnost je v coworkingu.

The Miha Artnak med ustvarjanjem projekta The Chase is Better than the Catchphrase

(foto: Matevž Paternoster)

3. Z Ekologi brez meja si dvakrat kot prostovoljec sodeloval pri projektu Vrečka na vrečko in ustvaril dve zelo pomenljivi umetnini s še bolj zanimivimi sporočili, ki so dosegla velik krog ljudi. Kakšna je bila ideja za tem?

Ideja je izhajala iz vzgoje moje mame, ki ji res ni vseeno za okolje. Opravila je odlično delo, saj ta problematika pesti tudi mene. Poleg ločevanja sem spoznal še problem plastičnih vrečk, ki jih je vedno več. Ker sem likovnik, sem začel združevati vsebino s formo in ljudem deliti svojo izkušnjo in opazovanje problema. Debate so stekle v dejanja in neko obdobje je bilo bistveno manj vrečk v obtoku. Pojavljala so se celo opozorila pri blagajnah, naj se jih ne uporablja več in odpirala vprašanja o sprejemanju novega, bolj striktnega zakona. Danes pa tega ne vidim več in prodajalci mi jih zopet podtikajo. Mislim, da bi moralo obstajati pravilo, po katerem mora potrošnik sam prositi za vrečko. Tako se oseba za blagajno ob samem spraševanju ne počuti slabše, da ustvarja nepotrebno potrebo.

Hobotnica iz plastičnih vrečk je bila leta 2011 povabljena tudi na Evropski zeleni teden, kjer je zastopala projekt Vrečka na vrečko pred Evropskim parlamentom (foto: Vladimir&vladimir)

4. Se tudi sicer pridružuješ prostovoljskim projektom?

Celo obdobje mojega ustvarjanja je že od nekdaj temeljilo na tem. Danes smo starejši in bolj povezani. Peljali so nas skupni cilji in volja po napredku. V taki ideologiji denar ni cilj ampak sredstvo.

5. Je še kakšna okoljevarstvena tema, ki bi se je želel lotiti ali se je lotevaš kot umetnik?

Imam neko zaobljubo do okolja in družbe. Ljudje potrebujemo povezanost, upanje in voljo v družbi. Obstaja kar nekaj zanimivih skupnosti, a rastejo kot nepovezane oaze samozadostnosti ali pomanjkanja vizije. Name učinkuje lastna propaganda. Verjamem, v to kar počnem. Rezultat je, da bolje spim, če mi ni vseeno za svet.

Iskanje kančka neokrnjene narave v urbanem okolju (foto: Miha Brodarič)

6. Kakšen bi bil okoljsko ozaveščen oblikovalec? Kdo je tisti, ki pri vašem delu določa, ali bo izdelek narejen z okoljsko sprejemljivimi materiali in ne bo dodatno obremenjeval okolja? Mora biti ozaveščen naročnik ali oblikovalec? Kako se oblikovalci soočate z dejstvom, da svet ne potrebuje več toliko produktov kot prej?

Pri produktnem oblikovanju se v mlajših generacijah razvija logika ''sam svoj mojster'', v stilu MacGyverja. Če torej gledam na prihodnost Slovenije skozi prizmo investitorja, vidim večji potencial v vlaganju kapitala v storitve, v segmentirane nišne produkte in manjše serije produktov z dodano vrednostjo, saj v igri masovne produkcije lahko igramo zgolj sužnja. Svetu smo dolžni komunicirati našo obrt in kulturo. Novodobni arts and crafts. Trg je manjši, a to prednost lahko izkoristimo. Kaj imate raje doma – originale ali nekaj, kar imajo tudi vsi ostali? Poleg tega nas odlikuje tudi čar kulturne avtohtonosti.

Pripadnost, solidarnost in razumevanje ustvarjajo razplet zastavljene vizije. Odločevalec potem ni na strani naročnika ali izvajalca, temveč leži v objektivni racionalni odločitvi, ki stremi k boljšemu jutri. A radikalno spremeniti sveta čez noč še ni možno. Najprej moramo problem razumeti in verjeti v rešitev. In to je težko.

Že samo z našim obstojem smo okolju neprijazni. Dnevno se sprejemajo obupni kompromisi, ki vsemu navkljub nosijo zametke dobrih namer. In če se premikamo vsaj malo naprej, bomo kmalu opravili že neko določeno pot in prišli do križišč z ostalimi, ki se prav tako premikajo. Odpira se možnost za sistemsko načrtovanje boljšega jutri in politika danes ne poteka več v parlamentih, temveč na ulicah in v tehnologiji.

7. Si tudi eden od umetnikov, ki sodelujejo pri projektu Pop-up dom, v okviru katerega ste družno v Ljubljani preuredili stanovanje. Za kaj pravzaprav gre?

Pop-up dom je bila enomesečna trgovina, postavljena v meščansko stanovanje. Opremljena je bila s produkti že uveljavljenih in najperspektivnejših slovenskih avtorjev na področju oblikovanja serijskih in unikatnih produktov, izkušenj, mode, kulinarike in celo umetniških del. Projekt je bil zastavljen tako, da želi še danes komunicirati isto sporočilo: »Tu je talent, tu je kultura, tu je trg in tu je naš dom«. Vsi izdelki so trajnostni in narejeni na naših tleh. Končno nekaj, kar ne razpade po enem letu. Menim, da so odličen izvozni produkt in zato pripravljamo tudi strategijo za tuje tržišče. To lahko odpre veliko delovnih mest in oživi našo kulturo ustvarjanja. V posel vpeljujemo še naše vrednote, kjer se poudarja kvaliteta in ne kvantiteta. In tega denar ne bi smel narekovati. Hkrati pa produktom prav njihova redkost daje neprecenljive vrednosti.

Pop-up dom je potekal v stanovanju v 1. nadstropju hiše na Kongresnem trgu v Ljubljani

(foto: arhiv Fensišmensi)

8. Se projekt nadaljuje?

Vizija je, da bi nekega dne tudi država razumela vlogo kvalitetnega oblikovanja pri nas in zakaj je to dobro za svet. Pripravljamo spletno trgovino in občasne garažne razprodaje. Tudi iz Berlina smo dobili povpraševanje po selitvi razstave. Veliko zanimanje je dober pokazatelj, da smo na pravi poti. Predvsem pa se moramo ukvarjati z vprašanjem, kaj sploh zares potrebujemo, v kaj je vredno vložiti znanje, delo, čas in denar.

Eden od izdelkov iz Pop-up doma je bila tudi Luč oblak Tilna Sepiča (foto: Tilen Sepič)

9. Se mu lahko pridružijo tudi drugi mladi in nadebudni umetniki? Kam naj se obrnejo?

Če so mladi in nadobudni, še ne pomeni, da so kompetentni. Za optimalno sodelovanje se morajo zgoditi iskre v človeških odnosih, drug drugemu moramo dovoliti vpletenost v proces razmišljanja. To pomeni, da z veseljem nudimo pomoč pri razvoju, če v projekt verjamemo. Kuratorstvo profesionalnega kadra pa vseeno igra pomembno vlogo.

10. Se ti zdi, da je v Sloveniji pri kupcih dovolj razumevanja za ustvarjalnost in projekte, kakršen je bil Pop-up dom?

Si bom sposodil kar besede svojega dobrega prijatelja Luke Nagodeta: »Zakaj govorimo vedno o problemu slovenske majhnosti trga, ko pa vendar imamo internet?«

11. Če bi bila omejitev nebo in denar ne bi igral nobene vloge, kako bi rad spremenil svet?

Zakaj bi ga potem želel spremeniti? Mislim, da bi v takih pogojih samo še ustvarjali in se imeli radi.

 Ko smo že pri spreminjanju sveta – The Miha Artnak je oblikoval simbol vseslovenskih protestov

The Miha Artnak je tudi avtor video projekta Childhood pattern / napovednik Childhood pattern (Vzorec iz otroštva). Video projekt je sestavljen iz dveh delov. V prvem gre za dokumentirani posnetek dogodka, v katerem se umetnik sredi dneva odpravi v predel Ljubljane, kjer izdeluje grafit. Lastniku površine reče, da ima za delo tam pooblastilo Ministrstva za kulturo. Drugi del pa je kratki film, v katerem se sprašuje o omejitvah v življenju in sprejemanju odgovornosti za svoja dejanja z novimi miselnimi vzorci in ga bomo lahko videli že ta mesec na spletu. Vsekakor vredno ogleda! 

Poster projekta Childhood pattern – Vzorec iz otroštva (foto: Ada Hamza)

Piše: Polonca Štritof