Kolumna: V fizičnem svetu smo se naučili ločevati odpadke, v digitalnem svetu jih šele odkrivamo.

Tri leta in pol nazaj sva s Katjo iz Ekologov brez meja sedeli na prvi kavi v centru Ljubljane. Vprašanje »Digitalni odpadki?« in presenečeno neuk izraz na obrazu sta pospremila Katjino navdušeno razlaganje o dejanskem stanju in pomenu. Takrat se je prižgala lučka nad glavo.

Danes, po treh letih akcije, izobraževanj, pogovorov in prepričevanja javnosti o problemu, ki ga predstavljajo digitalni odpadki, lahko rečemo, da smo odkrili nekaj bistvenega: največja težava ni tehnologija, temveč odnos. Podatkovni centri porabljajo energijo, strežniki delujejo neprekinjeno, oblak ni metafora za nekaj eteričnega, ampak zelo konkretna infrastruktura. Vsaka priponka, varnostna kopija in shranjena verzija dokumenta ima svojo težo, četudi je ne vidimo.

Profesionalno delujem v okolju, kjer je ustvarjanje vsebin del vsakdana. Strategije, analize, predstavitve, poročila, osnutki, popravki, arhivi. Digitalna produkcija je postala samoumevna podlaga poslovanja. Ob tem se je tiho normaliziralo tudi kopičenje. Shranimo, ker lahko. Arhiviramo, ker prostor obstaja. Dodamo še eno verzijo, ker ni razloga, da je ne bi.

Takšna logika je razumljiva, vendar dolgoročno nevzdržna. Digitalno okolje ni neskončen prostor brez posledic, temveč kompleksen sistem, ki zahteva energijo, hlajenje, vzdrževanje in stalno širitev zmogljivosti. Rast podatkov pomeni rast infrastrukture, ta pa pomeni večjo porabo virov.

V teh treh letih smo seveda pogosto naleteli na organizacije, ki so pogosto argumentirale, da je hranjenje podatkov izraz odgovornosti. Sledljivost, transparentnost, revizije, pravna varnost, kar so absolutno legitimni razlogi. Težava nastane tam, kjer se odgovornost spremeni v avtomatizem. Shranjujemo vse, ne da bi presojali vrednost. Kopiramo vse, ne da bi premislili o namenu. Proizvajamo dokumente, ki jih nihče ne odpre, posnetke sestankov, ki jih nihče ne pogleda. Ali takrat še lahko govorimo o varnosti?

Organizacije se moramo odločiti o tem, kaj je res potrebno in kaj nastaja zgolj zato, ker je mogoče. Tehnologija nam omogoča skoraj neomejeno produkcijo, trajnost pa zahteva omejitev. Ravnotežje med obema ni samoumevno, temveč zahteva predvsem zavestno disciplino.

Izkušnje zadnjih let kažejo, da se je ozaveščenost povečala. Pojem digitalnih odpadkov ni več obrobna tema, temveč del širše razprave o odgovorni rabi virov. Hkrati pa – roko na srce – količina ustvarjenih podatkov še naprej narašča. Digitalizacija, delo na daljavo in umetna inteligenca, vse to povečuje tok informacij. Prav zato postaja digitalno čiščenje nujno in ne več zgolj priporočljivo.

V poslovnem okolju ima digitalno čiščenje dodano vrednost. Manj podatkov pomeni večjo jasnost, hitrejše odločanje in manj izgubljenega časa, kar obožujem. Vprašajte mojo ekipo: karkoli lahko poenostavimo in kjerkoli se mi ni treba prebijati skozi »džunglo« dokumentov, bom srečna.

Vprašanje, na katerega smo v treh letih odgovorili že mnogokrat in nanj z največjim veseljem odgovorim še večkrat: Kje začeti? Od slike do slike, od e-pošte do e-pošte. Vsak pri sebi, potem pa naprej. Hvala, ker sodelujete tudi vi.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.