Enajst kreacij, ki ugledajo luč sveta vsakega enajstega v mesecu, po ceni enajst evrov. Po dogovoru nakažete višino kupnine enemu izmed enajstih možnih prejemnikov v obliki donacije. Na seznamu prejemnikov smo tudi Ekologi brez meja, zato nismo dolgo odlašali in smo takoj spoznali simpatično Enajstazijo, ki nam je povedala več o edinstvenem konceptu Kreacije za donacije.

Kje si dobila navdih za to idejo?

Nikoli se nisem poklicno ali amatersko v velikem obsegu ukvarjala z ustvarjanjem. Me je pa to vedno veselilo. Ko nekaj kreiraš, ti nastane kup izdelkov, ki jih nimaš kam dati. Prodajala ne bi, lahko pa na tak način iztržim kakšno donacijo za društva, ki jih podpiram, in razvijam svoje kreativne sposobnosti.

Kako si izbrala organizacije, ki lahko prejmejo donacijo?

Primarno sem izbrala tiste, ki so meni osebno zelo blizu. Bodisi so to organizacije, s katerimi sem sama že aktivno sodelovala, bodisi se zavzemam za iste cilje kot one. Trudila sem se izbrati razmeroma raznovrstne organizacije, da obsegajo različne cilje oziroma problematike. Za vsakega je nekaj in za vsemi stojim!

Kako to, da si izbrala več organizacij, in ne zgolj ene?

Ker tudi sama nisem opredeljena le za eno problematiko. Zdi se mi pomembno ozaveščati o različnih problematikah. Zelo veliko je društev, ki potrebujejo pomoč in promocijo ter ozaveščanje o njihovem delu. Poleg tega se to ujema z mojim konceptom »enajst izdelkov – enajst društev«.

Kakšen je odziv ljudi?

Dobila sem veliko pozitivnega odziva na družabnih omrežjih. Več, kot sem si predstavljala. Za zdaj sem zelo zadovoljna.

Kakšni so načrti za prihodnost?

Nič nimam proti, če bi se kdorkoli želel pridružiti projektu. Kdorkoli bi želel donirati izdelke, me lahko brez težav kontaktira in se mogoče lahko dogovorimo za rubriko gostujočih ustvarjalcev. Dobrodelnosti ni nikoli preveč (smeh)!

Kako ocenjuješ kulturo doniranja takim in podobnim organizacijam v Sloveniji?

To težko ocenjujem, ker nisem zelo aktivna članica v nobenem takem društvu, da bi imela pregled nad tem. Jaz mislim sicer, da je je premalo. Pri izboru organizacij sem se trudila, da sem izbrala malo manj prepoznane, če pa so že prepoznane, vsaj takšne, da se ljudje ne spomnijo nanje na prvo žogo. Pri nas ob doniraju vsi pomislijo na Karitas, Rdeči križ, Unicef. In to je to. Saj mogoče se ljudje zavedajo, da so azili, da so druga društva, ampak se mi zdi, da ne pomisliš kar samodejno, da bi jim kaj doniral. Včasih tudi društva ne bi smela biti skromna.

Se ti zdi, da društva premalo stopijo do ljudi?

Ja, v bistvu ja. Kot vidim, je tudi možnost darovanja dela dohodnine zelo malo znana. To izkorišča zelo malo ljudi, meni pa se zdi to ena taka fina možnost. Saj niso ogromni zneski, ampak če bi vsak to izkoristil, bi se veliko nabralo. Vendar tega ljudje sploh ne poznajo. To so take malenkosti. Saj ni nujno, da stojiš na ulici in zbiraš donacije. Tudi po družabnih omrežjih je laže navezati stik z donatorji.

Koga ljudje v Sloveniji najbolj podpirajo in zakaj ravno te organizacije?

To se mi zdi en tak začaran krog. Na politiko nevladnih in humanitarnih organizacij se ne spoznam, tako da lahko samo ugibam. Več sredstev ko prejmejo, bolj se uveljavijo, in ker se bolj uveljavijo, prejmejo več sredstev. Ustali se prepričanje, da so te organizacije zaupanja vredne, ker jim toliko ljudi donira in imajo toliko sredstev. Po drugi strani se mi zdi, da ravno tem ni treba toliko. Vsem je seveda treba donirati, ampak te manjše organizacije se morajo veliko bolj truditi, da dosežejo primerljiv cilj. Zagotovo pa ljudje rajši vidijo, da gre denar za otroke, da gre za mucke in kužke, ne za krave in ovce. Zdi se mi tudi, da nam za okolje ni ravno mar, ker ni neposrednega interesa za to. Tudi brezdomci so fuj, duševno zdravje je še vedno stigma. Otroci in ljubljenčki so najbolj popularni. S tem seveda ni nič narobe, ni pa to edino.

Piše: Katja Sreš