Igrača ni potrošno blago za eno sezono
Igrače spremljam že vrsto let – kot izdelke, ki morajo biti varni, kot predmete, ki pomembno zaznamujejo otroštvo, in vse bolj tudi kot del širšega vprašanja, kako ravnamo z izdelki po koncu njihove prve uporabe. Igrača je za otroka sredstvo igre, raziskovanja in učenja, za odrasle pa pogosto tudi potrošniški izdelek, ki ga po razmeroma kratkem času zamenjamo z novim. Prav v tem razkoraku vidim enega ključnih izzivov današnjega sveta igrač.
Vrednost svetovnega trga igrač raste. Po aktualni oceni na primer Fortune Business Insights je bila leta 2026 ocenjena na približno 138,37 milijarde ameriških dolarjev, do leta 2034 pa naj bi dosegla 240,61 milijarde. Rast vrednosti trga sicer ni enaka rasti količine proizvedenih igrač, vendar jasno kaže, da gre za velik in rastoč globalni trg. Hkrati je velik del strokovne in znanstvene razprave o igračah povezan z varnostjo materialov in kemikalij, zlasti s potencialno problematičnimi snovmi v nekaterih plastičnih igračah.
Evropska komisija varnostne zahteve EU za igrače uvršča med najstrožje na svetu, zlasti glede uporabe kemikalij. Pravila se dodatno zaostrujejo: Uredba (EU) 2025/2509 o varnosti igrač velja od 1. januarja 2026 in se delno že uporablja, medtem ko se bo večina novih zahtev – med njimi strožja pravila glede nevarnih kemikalij in obvezni digitalni potni list igrače – začela uporabljati 1. avgusta 2030. Na pomen nadzora opozarjajo tudi podatki sistema Safety Gate, evropskega sistema za hitro obveščanje o nevarnih neživilskih izdelkih. Leta 2025 so bile igrače s 16 % vseh opozoril druga najpogosteje prijavljena kategorija, za kozmetiko. Poročilo posebej izpostavlja pogosto odkrivanje ftalatov v plastičnih igračah in drugih izdelkih za otroke ter nevarnost zadušitve zaradi majhnih delov.
Pri svojem delu redno spremljam tudi Nevarni in neskladni izdelki na portalu GOV.SI, skupno informacijsko točko več nadzornih organov. Pri igračah me ne zanima le število odpoklicev in umikov, temveč predvsem njihovi razlogi: nevarne kemikalije, majhni deli, dostopne gumbaste baterije, mehanske pomanjkljivosti in druga tveganja. Takšni primeri konkretno pokažejo, da pri igračah trajnost nikoli ne sme biti ločena od varnosti. Izpostavljam tudi koristno informacijo Napotki za varen nakup in uporabo igrač, tudi rabljenih, ki so objavljeni na GOV.SI.
Prav tu se začne moje zanimanje za ponovno uporabo igrač. Ni dovolj reči: »Ne zavrzi, podari naprej.« Pri starejših igračah krožnost zahteva posebno previdnost, saj so bile izdelane v skladu s pravili in standardi, ki so veljali v času njihove izdelave. Raziskava Carney Almroth in Slunge (2022) je pokazala, da so bile nevarne koncentracije ftalatov in kratkoverižnih kloriranih parafinov bistveno pogostejše v starejših kot v novejših igračah in otroških izdelkih. Avtorja zato opozarjata, da ponovna uporaba ni samodejno varna, če iz obtoka ne izločimo izdelkov, ki vsebujejo danes omejene nevarne snovi.
Prepričana sem, da moramo igrače manj obravnavati kot hitro potrošno blago. Kakovostna igrača lahko služi več otrokom in se po ustreznem pregledu ponovno uporabi, podari, izmenja, proda ali izposodi. Premiki se dogajajo tako v tujini kot v Sloveniji, vendar menim, da se o ponovni uporabi igrač še vedno govori premalo. Zanimivo je, da se ta premik kaže tudi znotraj industrije: Spielwarenmesse v Nürnbergu, vodilni svetovni strokovni sejem za industrijo igrač, med kriterije svoje Sustainable Collection izrecno vključuje z viri gospodarno in trajno zasnovo ter možnost ponovne uporabe, popravila in ponovne prodaje igrače. Trajnost igrače torej ni le vprašanje materiala, temveč tudi njene kakovosti, življenjske dobe, popravljivosti in varne ponovne uporabe.
Zato se mi zdi pomembno, da se poleg neformalnih izmenjav, podarjanja in bazarjev razvijajo tudi bolj organizirane in pregledne poti ponovne uporabe. To vprašanje obravnavam tudi v doktorski disertaciji, osredotočeni na ponovno uporabo igrač v vzgojno-izobraževalnih zavodih. Rezultatov raziskave na tem mestu ne predstavljam, pomembna pa se mi zdi sprememba perspektive: pri rabljeni igrači je ključno, da je varna, uporabna, ustrezno ohranjena in vključena v sistem, ki mu uporabniki lahko zaupajo.
Če želimo pri igračah narediti korak iz linearnega v krožni model, moramo razmišljati o njihovem celotnem življenjskem ciklu: kako so zasnovane, iz katerih materialov so izdelane, kako dolgo jih je mogoče uporabljati in popravljati ter kdaj jih je treba iz uporabe izločiti. Zame je prihodnost igrač v ravnotežju: manj avtomatičnega kupovanja novih igrač, daljša kakovostna in varna uporaba obstoječih ter večja odgovornost vseh, ki igrače načrtujemo, proizvajamo, prodajamo, kupujemo, uporabljamo in predajamo naprej.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja