KAJ PA IZOBILJE IGRAČ?
Težke resnice je težko priznati sebi, za odtenek lažje pridigati drugim, a najtežje jih je sprejeti, se z njimi spopasti in jih uporabiti, da z njihovimi nauki živimo drugače.
Ob povabilu za sodelovanje na petem Festivalu ponovne uporabe (FPU), ki se je odvijal v Škofji Loki, sem bila seznanjena tudi s temo projekta Pet minut veselja. Vprašanje, ki ga projekt obravnava, je v trenutku sprožilo val misli, ki ga bom poskusila zapisati v tej kolumni.
Problematika odpadnih igrač je, tako kot pri drugih odpadkih, vedno večja. Tema je težka, a redko katera stvar je enostavna, čeprav morda na prvi pogled deluje tako. Zdi se mi, da danes živimo v (pre)izobilju vsega in igrače niso izjema. Zatorej: manj je več.
Igrača je nekako končni izdelek. Težko jih je reciklirati. Zakaj? Da bi (ne?)uspešno ugodili vedno večjim potrebam kupcev in uporabnikov ter posledično tudi regulative, so igrače vedno bolj kompleksne in sestavljene iz neenotnih materialov, kar vodi v enako zahtevno ločevanje, razstavljanje in odstranjevanje igrač. Najlažje, in včasih tudi edino možno, jo je torej odložiti med mešane odpadke, kar onemogoča ponovno uporabo še tistih delov, ki bi jih morda lahko reciklirali.
Rešitve so, tako kot težave, večplastne, teoretično enostavnejše in praktično težje izvedljive, velikokrat le delno, a z majhnimi koraki množice ljudi in vzporednimi premiki družbe na več področjih.
Kako lahko pripomoremo sami? Menim, da tako kot pri večini stvari: preventiva več kot kurativa.
Manj kupovanja igrač, več ustvarjanja igrač. Igrače iz naravnih materialov, ki so biorazgradljivi (les, karton), igra v naravi in z naravo (stožki, lešniki, lupine, listki, palčke), konec koncev tudi z odpadki, ki jih je ustvaril človek in jih moramo začeti uporabljati glede na njihovo življenjsko dobo. Plastična škatlica bo na svetu dlje kot oseba, ki jo je kupila. Torej bi jo lahko uporabljala še kakšna generacija za njo. Pa temu ni tako, kajne?
Pomembno je, da izbiramo in uporabljamo igrače, ki nudijo več. S kockami se igrajo tudi odrasli, sploh s tistimi, ki ponujajo učenje tehnike, mehanike, gradnje, inženirstva itd. Prav tako recimo družabne igre. Za knjige obstajajo knjižnice. Morda bi lahko uvedli več knjižnic igrač (na sejmu sem videla, da vsaj ena že obstaja. Hura!). Uporaba žoge je veliko daljša, kot uporaba specifične igrače, ki je namenjena otroku v tretjem do šestem mesecem starosti, ki mu jo vsilimo v roke, medtem ko si on najbolj želi embalaže robčkov, ki jo v roki drži mati, ko mu briše zadnjo plat. Zatorej, sprejmimo igračo iz druge roke, ne kupujmo nove. Raje jo ustvarimo skupaj z otrokom iz odpadka ali naravnih materialov, s tem procesom pa naredimo veliko globljo in bolj iskreno povezavo med otrokom in igračo. Tako mu bo pomenila več, z njo se bo igral dalj časa, do nje bo gojil več spoštovanja in jo bo bolj cenil, hkrati pa bo igrača naravi prijaznejša.
Odrasli smo nagnjeni k temu, da otroku nudimo (pre)več igrač. Primer: otrok si zaželi novo igračo, ki je nekoliko dražja. Ker si jo ne moremo privoščiti (cena je previsoka, morda je igrača trenutno nedobavljiva, …), opažam, da je velikokrat ideja rešitve, da kupimo cel kup drugih stvari - namesto željene. Veliko bolj smiselno se mi zdi, da bi otroku dali priložnost in življenjskost; da si igračo prisluži, jo ima možnost pričakovati, se je veseliti ali pa medtem celo spozna, da je morda želja po njej le odraz želje po nečem drugem (npr. velikokrat le želja po družbi, skupni igri s starši, sorojenci in sovrstniki).
To ne pomeni, da mu moramo odrekati vse. Ali, da ne kupimo niti ene igrače. Najdimo srednje poti. Če ima otrok željo po novi igrači, ustvarimo dogodivščino, ki bo igrači dala večjo vrednost. Lahko se o igrači pogovarjamo. Skupaj ugotovimo, zakaj si jo otrok želi, kako se želi z njo igrati. Naredimo izlet, kjer gledamo koliko stane, ali jo lahko kje kupimo ceneje? Naredimo sami? Izdelamo s pomočjo prijateljev? Če ne, ustvarimo način zaslužka za igračo. Način zaslužka naj ne bo osnovna higiena in opravila, ki morajo biti človeška odgovornost (recimo pospravljanje sobe, igrač, postiljanje postelje, umivanje zob, …) temveč nekaj, kar doprinese še nekomu drugemu. Recimo; pomoč bratu ali sestri, mami, teti, bratrancu, prijatelju. Nekaj, kar stori dodatno, ob svojih odgovornostih, primerno starosti in sposobnostim.
Pomembno je tudi, da ko igrača odsluži svoj namen, ali število igrač preseže zmernost (prostor za shranjevanje), skupaj z otrokom ustvarimo način, kako igrači podarimo nadaljnje življenje. Če je vajen igračo dobiti iz druge roke, potem bo tudi razvil zavedanje, da rajši dobi igračo, za katero je bilo lepo poskrbljeno. Tako bo vedel, da mora tudi on za igračo čim lepše skrbeti in jo ob času podariti naprej. Ali pa uporabiti na drug način. V kolikor igrača zares ni več primerna za ponovno uporabo, jo s skrbnostjo in s pomočjo (če je potrebna) razstavimo in ločimo na komponente, da se jih pravilno odloži med odpadke za reciklažo (v primeru, da je to mogoče). Tudi to je lahko dogodivščina, izlet, poučevanje in hkrati igra.
Ko vprašam svoje, danes že odrasle otroke, katere igrače se spomnijo, katera jim je bila najljubša. Veste kakšen je odgovor? Igrače iz druge roke. Igranje s sovrstniki. Obiski družinskih prijateljev z otroki in njihovo skupno pohajanje. Doživetja in izleti v naravi. Igranje trdnjav, narejenih pod mizo iz rjuh in vzglavnikov. Branje zgodb. Izdelovanje iz gline. Igranje s kosovnimi odpadki, ki so se zbirali pred blokom za odvoz – tukaj jih ustavim. Raje se ne spuščam v to, kdaj jim je uspelo to. A vseeno, pomislite na najlepše spomine svojih igrač in iger. Otroci pravzaprav ne potrebujejo ogromne količine kupljenih igrač. Potrebujejo priložnost raziskovanja, družbo ob igri in skrb z razdalje, ki jih ne duši, temveč daje občutek varnosti v raziskovanju, ustvarjanju in igri.
Zato dragi bralci, ustavite se in oživite staro igračo ali se pustite biti navdihnjeni z otroško domišljijo in izdelajte nekaj novega iz stvari, ki so odslužile svoj prvotni namen. Predvsem si vzemite čas, pa naj bodo otroci vaši, sosedovi ali prijateljevi. Odprite se igri in je ne enačite s kupljenimi igračami, temveč s časom ter podarjenimi izkušnjami ob izdelovanju ter igranju.
Igriv pozdrav,
Dragica Toplišek Tušar
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.