Kolumna Mateje Zupan: Obleka iz druge roke je zaklad

Nikoli mi ni bilo odveč nositi oblek iz druge roke, mogoče zato, ker imam starejšo sestro in sem že v otroštvu veliko ponosila od nje. Pred kakimi desetimi leti pa sem prvič obiskala izmenjavo oblačil. Malo iz firbca, hkrati pa sem tudi sama imela oblačila, ki so mi v omari delala gužvo. Bila sem res pozitivno presenečena, koliko ljudi je prišlo na ta dogodek! In kako lepa oblačila so se našla. Navdahnjena od dokumentarca True cost (Prava cena) sem se odločila, da bom bolj pozorna na to, kakšne obleke kupujem in ali jih sploh potrebujem. Na poti domov sem razmišljala, da se bom od sedaj naprej bolj posluževala principa second hand oblačenja.

V tistem času je prijateljica Manca ravno iskala pomoč pri izmenjavah v Radovljici, saj so bili dogodki zelo dobro obiskani. Kot naročeno! Želela sem ji pomagati razbijati tabu, da so oblačila iz druge roke le za ljudi, ki si novih ne morejo privoščiti. V sodelovanju z Mladinskim centrom Kamra in ostalimi prostovoljci sva v osmih letih skupaj organizirali in izvedli kar nekaj izmenjav oblačil za odrasle in otroke, posebej dobro obiskane pa so izmenjave igrač, kjer so glavne stranke najmlajši.

Svoje prijateljice sem že zelo dobro navadila, da mi prinašajo oblačila, ki jih ne nosijo več. Vedno ko dobim vrečo cunj, se počutim kot otrok z vrečko presenečenja (moja generacija deklet se zagotovo spomni tega super kulskega darila :)) Kar meni ne ustreza, najprej podelim s svojimi najbližjimi, sicer pa prihranim za naslednjo izmenjavo. Skoraj vse, kar nosim, je rabljeno. In se ob tem počutim odlično! Kar nekaj mojih kosov je res unikatnih, pod največji zaklad štejem srajco, narejeno v Zahodni Nemčiji. In hlače, narejene v podjetju Atom Tržič d.o.o. Ob tem postanem žalostna, koliko kvalitetnih domačih podjetij je propadlo.

Dolgo časa sem do trgovin novimi oblačili imela strašen odpor, saj mi dejstva hitre mode niso šle iz glave. Veliko mi je pomenilo, da sem na svoji poti spoznala ogromno istomislečih ljudi. Hvala Ekologi brez meja, da ste mi omogočili, da sem takrat pred davnimi leti videla film, ki mi je odprl oči. In da sem lahko s pisanjem člankov poglabljala svoje znanje in širila osveščenost glede problematike tekstilne industrije. Za konec pa vas vse povabim, da se mi 23. aprila pridružite in preživite dan v rabljenih oblačilih. Jaz že komaj čakam!

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.