Avtor: Mateja Grego, Morska biološka postaja Piran, Nacionalni inštitut za biologijo, dne 9. may 2021, 16:05

Spominjam se babičinega balkona, kjer se je poleg perila vedno sušila še kakšna plastična vrečka. Ni poznala pojma enkratna uporaba. Jogurtove lončke smo oprali, celo tetrapak za mleko je na vrhu odrezala in je služil kot odlagališče za biološke odpadke, ki so nato romali na kompost na enem od vrtičkov v Ljubljani. Ob velikih praznikih se je zbrala številna družina. Moja naloga je bila servirne prtičke narezati na pol, da se jih je manj porabilo. Hrane se ni metalo stran, iz starega kruha je babica naredila šnite ali kruhove cmoke. Povedala mi je, da je v otroštvu poznala le en odpadek, ki ga niso reciklirali - razbito steklo. V mali vasici na notranjskem Krasu so se vaščani dogovorili in ga metali v za to določeno jamo.

Danes pa kupujemo izdelke za enkratno uporabo, ne poznamo več ne čevljarja, ne urarja niti šivilje. Naravnih materialov je vedno manj, plastike je vedno več. Na sprehodu ob reki ali morju ne moremo spregledati plastenk, ovitkov hrane in plastičnih vrečk. Vemo, da se naši oceani in obale dušijo v plastiki. Zgroženi smo nad novicami o morskih bitjih, kot so morske ptice, želve, tjulnji, delfini, kiti, ki se zadušijo, ker so se ujeli v mreže duhov, ali stradajo, ker so njihovi želodci polni plastike.

Plastika, predvsem v obliki mikrodelcev, se je vrinila v morski prehranjevalni splet. Zadnje raziskave kažejo na prisotnost mikroplastike na vseh nivojih morskega prehranjevalnega spleta. Prisotnost mikroplastike v prebavilih ovrednotimo kot % živali, katerih prebavilo je vsebovalo vsaj en delec mikroplastike. Na Škotskem je več kot 80 % jastogov vsebovalo mikroplastiko v prebavilih, pri nas v Jadranskem morju pa so kolegi iz Ancone mikroplastiko odkrili pri 25 % rib in bentoških nevretenčarjev. Celo na najgloblji točki oceana, v Marijanskem jarku, enajst kilometrov pod gladino, so potrdili prisotnost plastike v prebavilih vseh pregledanih postranic (100 %). Največji problem mikroplastike se kaže pri majhnih in najštevilčnejših morskih organizmih, ki predstavljajo temelj prehranskega spleta. Te male živali, kopepodni raki pa tudi drugi filtratorski organizmi se namreč prehranjujejo s podobno veliki delci. Če je mikroplastike, ki ne predstavlja nobene prehranske vrednosti v njihovih prebavilih, veliko, je dokazano upočasnjena njihova rast in razmnoževanje. Mikroplastika se prav tako lahko prilepi na njihov oklep in jim otežuje premikanje.

Kaj pa mi? Študije so pokazale na prisotnost mikroplastike v človeškem blatu. Mikroplastiko torej izločimo, od kje jo pa dobimo? Morska hrana ni problematična, saj je mikroplastika, ki jo zaužijemo z morsko hrano, kot kaplja v morje. Mikroplastika je namreč prisotna povsod - v ustekleničeni vodi, v vinu, v pivu, v soli, v zraku in predvsem v pakiranih živilih. Razmišljati moramo širše, o vnosu iz mnogih virov, zavedati se moramo, da s tem živimo. Postaja pa problem vse bolj pereč, ker proizvodnja plastike še vedno narašča.

V boj proti plastiki oz. v raziskovanje onesnaženosti naših rek s plastiko smo se s podporo ministrstev za izobraževanje, znanost in šport, združile države ki predsedujemo Svetu EU v letošnjem letu (Nemčija, Portugalska in Slovenija). S skupno akcijo »Pirati plastike – dajmo Evropa« bodo učenci in dijaki v treh državah po skupnem protokolu raziskovali rečne brežine, znanstveniki pa bomo rezultate potrdili na podlagi slikovnega gradiva, jih ovrednotili in analizirali mikroplastiko iz rek. Čeprav se je kampanja skupnostne znanosti ravnokar začela (s 1. majem), imamo že prve vzorce iz Tržiške Bistrice, Ljubljanice, Lahinje in Rižane, skupno pa imamo prijavljenih več kot 100 slovenskih šol. Tako bomo pridobili pomembne podatke o onesnaženosti naših rek, še posebej nas zanima delež plastike za enkratno uporabo.

Ravno zdaj, v obdobju epidemije, je poraba plastike za enkratno uporabo z dostavo hrane in pijače še večja. Vsekakor pa je plastika nujno potreben material za zaščito pred epidemijo. Ne smemo se rogati objavi iz Dalmacije, ki je prikazovala, kako se maske za enkratno uporabo sušijo na vrvici. To je najverjetneje nekdo iz generacije moje babice, ki ne razume pojma enkratne uporabe.

Mateja Grego, Morska biološka postaja Piran, Nacionalni inštitut za biologijo (foto: Polona Žigo)

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.