Iluzija učenja oz. kako vemo, da smo se res nekaj naučili?

Kaj se pravzaprav dogaja v procesu učenja? Kako naši možgani sprejemajo in predelujejo nove informacije? In kako zelo se naš občutek, da se učimo, razlikuje od tega, kaj učenje v resnici je?

Opomba: ta zapis je zelo poenostavljen vpogled v psihološki proces učenja. V resnici je v ozadju še veliko več pomembnih dejavnikov, kot jih lahko zajamemo tukaj.

Poglejmo ti dve situaciji:

Situacija 1:
Ob koncu izobraževanja ima udeleženec občutek, da se je naučil ogromno. Predavatelj je podal veliko novih informacij in dejstev, aktivnosti so bile igrive, lahkotne in preproste.

Situacija 2:
Ob koncu izobraževanja ima udeleženec občutek, da je tema postala bolj zapletena. Bilo je nekaj napora in zmede, predavatelj je postavljal zahtevna vprašanja, v glavi pa je ostalo več odprtih vprašanj kot prej.

Kdo se je tisti dan naučil več – in zakaj?

Na podlagi tako malo informacij tega seveda ne moremo z gotovostjo trditi. Ne vemo, kaj se je v resnici dogajalo na obeh izobraževanjih, ali so sledile nadaljnje aktivnosti ipd. Povsem mogoče je, da sta se oba udeleženca nekaj naučila. A na podlagi česa sploh lahko presojamo, ali je bilo učenje učinkovito?

Kaj sploh je učenje?

Učenje pomeni, da novo znanje ali veščina najde pot v naš dolgoročni spomin. Da se to zgodi, se mora novo znanje povezati z obstoječim znanjem in izkušnjami – kar zahteva napor in pogosto tudi frustracijo. Možgani morajo delati, in to praviloma ni prijetno ali enostavno.

Zmedenost je pravzaprav prvi znak učenja. Srečujemo se z informacijami, ki jih še nimamo shranjenih v spominu, zato se porajajo nova vprašanja. Če novih vprašanj ni, je zelo verjetno, da globlje razmišljanje sploh ni bilo sproženo – ali pa smo slišali nekaj, kar smo že poznali, zato novega znanja ni bilo.

S tega vidika je verjetno, da se je udeleženec v drugi situaciji naučil več. Natančneje: pri njem se je proces učenja sploh začel. Učenje je namreč počasen in dolgotrajen proces.

Iluzije učenja

Ena večjih težav pri poučevanju je, da imamo mnogi tako imenovane iluzije učenja – zavajajoče občutke o tem, kdaj se učimo in kdaj ne. Številne raziskave kažejo, da metode, ki jih udeleženci pogosto dojemajo kot učinkovite, v resnici niso.

Ključni problem je v tem, da občutek, da smo se nekaj naučili, še ne pomeni, da smo se res. Tako kot pri udeležencu v prvi situaciji: veliko slišanih dejstev še ne pomeni, da bodo ta dejstva ostala v spominu.

Če bi res želeli vedeti, v kateri situaciji se je nekdo naučil več, bi ga morali vprašati čez nekaj mesecev, česa se še spomni. To je še ena iluzija učenja: uspešnost učenja pogosto presojamo ob napačnem času. Občutek ob koncu izobraževanja ni dober pokazatelj tega, kaj bomo znali ali se zapomnili čez pol leta.

Da se novo znanje ali veščina zasidra v spominu, mora biti večkrat pozabljena in znova priklicana. Spominska sled se mora »trenirati«. To pomeni, da se moramo z novo vsebino srečati večkrat – in to ne zgolj s ponovnim branjem ali gledanjem, temveč z aktivnim priklicem iz spomina.

Zato tudi za udeleženca iz druge situacije ne moremo biti prepričani, da se je res kaj naučil, če je šlo zgolj za enkratno srečanje.

Kako vemo, da nekaj res znamo?

Učinkovito učenje se pogosto začne pri razumevanju lastnega razmišljanja in učnega procesa – pri metakogniciji. Kot pravi znani rek: obstajajo stvari, za katere vemo, da jih vemo; stvari, za katere vemo, da jih ne vemo; in najtežje – stvari, za katere sploh ne vemo, da jih ne vemo.

Na izobraževanjih pogosto začnem z vajo definicij. Udeležence prosim, naj razložijo pojme, ki jih vsi pogosto uporabljajo. Skoraj vedno se izkaže, da so definicije nejasne in pomešane. Gre prav za to tretjo kategorijo znanja – tisto, za katerega sploh ne vemo, da ga nimamo.

Zato bi morali biti do lastnega znanja in učenja kritični ter se redno preverjati. Nekaj vprašanj, ki si jih lahko zastavite:

• Ali lahko snov razložite nekomu drugemu brez vpogleda v gradiva?
• Ali prepoznate temeljna načela teme v različnih primerih iz resničnega življenja?
• Ali se snovi spomnite tudi čez nekaj tednov ali mesecev, brez pomoči zapiskov?

Dobra priložnost za poglobljeno razumevanje teh vprašanj je udeležba na našem izobraževanju za Zero Waste trenerje, kjer se posvečamo tem in številnim drugim vidikom učenja in poučevanja. Cilj izobraževanja je, da pridobite trdno osnovo za to, kako drugim približati svoje strokovno znanje na razumljiv in učinkovit način.

Za začetek pa priporočamo tudi branje priročnika za Zero Waste trenerje, poglavji o metakogniciji in učinkovitem poučevanju.

Besedilo temelji na naslednjih virih:

• Bjork, R. A., Dunlosky, J., & Kornell, N. (2013). Self-regulated learning: Beliefs, techniques, and illusions.
• Brown, P. C., Roediger III, H. L., & McDaniel, M. A. (2014). Make it stick.
• Jacobson, M. J. et al. (2017). Designs for learning about climate change as a complex system.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.