Avtor: Jaka Kranjc, dne 9. December 2019, 09:12

Spomin je čudna stvar. Spomnim se, še iz osnovne šole, da so felahi egipčanski kmetje, ne pa kaj sem kosil le nekaj dni nazaj. Podobno ne vem več, kako sem se zapletel z Ekologi brez meja.

"Če mislijo resno, bom že še slišal od njih" sem si rekel in izbrisal prvo verižno pismo s pozivom za sodelovanje pri organizaciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu!. Le kje so dobili moj naslov? Navkljub zaključevanju študija in kopici obstoječih prostovoljskih projektov, je drugi signal enkrat prišel in me zvabil zraven. Priložnost preverjanja uporabnosti pridobljenega znanja na resničnih izzivih je pač močan motivator. A tudi to ni bilo dovolj, saj sem organizatorjem moral večkrat pisati, da sem sploh dobil odgovor. Ostalo je zgodovina.

Po koncu akcije se nas je nekaj preživelih odločilo zajahati sproženi val in poskusiti nadaljevati z delom — predvsem na vidikih, ki jih res ne moremo rešiti v enem dnevu. Reciklirali smo društvo in začeli iskati sredstva za obstoj, kmalu pa so sledili prvi projekti, kampanje in zagovorniške akcije. V desetih letih se jih je nabralo precej, majhnih in velikih, umskih in ročnih, bolj ali manj bizarnih, s partnerji z vseh kotičkov družbe in z enimi od najboljših ljudi pri nas in po svetu: s srčnimi ustvarjalci sprememb.

Istočasno smo rasli, nadgrajevali in digitalizirali notranje procese ter dvakrat zamenjali pisarno. Bolj pestrega dela si ne predstavljam. Seveda ima to tudi slabo stran, več stresa in negotovosti, sploh ker do programskih sredstev, ki bi omogočala pravo, ne kvantno, kontinuiteto delovanja, kot sektor še kar nismo prišli. Navkljub desetim letom, se mi tako še vedno zdi, da hodimo po prepadnemu robu in ne mi, ne družba ne uspe popolnoma izkoristiti našega potenciala. Za prihodnja leta si tako želim, da isto kot vzbujeni elektroni končno najdemo eno stabilno energijsko raven, pri tem sprostimo veliko "pozitivne" energije in Slovenijo očistimo za vedno. Pridružite se nam!