Moje ime je Evita Mici in lansko leto sem osem mesecev, od začetka marca do konca oktobra, opravljala prostovoljno delo (European voluntary service) v nemški ekovasi Sieben Linden.
Ekovas je skupnost ljudi, ki si prizadevajo za trajnost na socialnem, ekološkem, ekonomskem in kulturnem področju. Ekovas Sieben Linden je ena izmed najbolj znanih ekovasi v Evropi, obstaja že prek 20 let in trenutno tam živi okoli 140 ljudi.
Ob besedi eko ljudje običajno najprej pomislimo na ekološko hrano in vrt. Navdušena sem bila nad skupno shrambo in jedilnico za celo vas. Vsa hrana tam, brez izjeme, je ekološka. V vasi imajo ekološki vrt, velik sadovnjak in nasad ribeza in jagod. V sezoni sami zadostijo vsem svojim potrebam po sadju in zelenjavi, izdelujejo lastne marmelade in kompote za ozimnico ter nabirajo zelišča za čaje. Pridelajo tudi nekaj ozimne zelenjave, preostalo hrano kupujejo od ekoloških veletrgovcev. Različne moke, žita, kosmiči, testenine, stročnice, suho sadje, oreščki, jogurti, mleko, mlečni izdelki, jajca … Vse, do zadnjih začimb in kave – vse kupijo ekološko in na veliko, za celo skupnost, kar pomeni ugodnejšo ceno in manj embalaže. Vsa osnovna živila so vsem prebivalcem stalno dostopna v skupni shrambi. Tja pridejo s svojo embalažo in si vzamejo, karkoli potrebujejo v svojih gospodinjstvih. Le malo živil je takih, ki jih v skupni shrambi ni. Mednje spadajo sladkarije in pa meso. Velik del prebivalcev se prehranjuje vegansko ali vegetarijansko. V skupni shrambi ni mesa in tudi v skupni jedilnici uživanje mesa ni dovoljeno, vendar si lahko, kdor želi, meso kupi in pripravi sam, v manjših zasebnih kuhinjah.
Omenila sem skupno jedilnico. Vsak dan je možno priti na ekološki zajtrk, toplo kosilo in večerjo v skupno jedilnico, kjer se kuha za vse. Seveda se je treba prijaviti, da kuhar približno ve, koliko skuhati. Ostanki hrane se primerno shranijo in porabijo pri naslednjem obroku. Vaščani so glede na število obrokov v jedilnici zadolženi za pomoč pri čiščenju kuhinje, jedilnice ali zelenjave in meni se zdi njihova delitev dela odlično organizirana. S skupno kuhinjo se zaposleni posamezniki izognejo kuhanju ali kupovanju konzerv in vnaprej pripravljene hrane, ki je zapakirana v mnogo embalaže. Priznam, da bi mi takšna skupna kuhinja prišla prav tudi v Sloveniji, v našem malem mestu. Za obroke v skupni kuhinji vaščani ne plačujejo posebej, saj že plačajo mesečni prispevek za skupno shrambo, kjer so vsa potrebna živila.
Poleg prehrane naj opišem še bivanje. Vaščani večinoma živijo v čudovitih hišah, zgrajenih iz naravnih materialov. Veliko je lesa, izolacija je narejena iz slame, ometi pa so glineni. Le prve hiše so bile zgrajene na klasičen način. Ker želijo smotrno porabiti zazidljiv prostor in zaradi manjših izgub pri ogrevanju so hiše večstanovanjske. Različni samski ljudje, ki so se preselili v ekovas, bivajo v stanovanjskih skupnostih, kot cimri, delijo si kuhinjo in kopalnico ter dnevni prostor. Na slovenskem podeželju je mnogo velikih praznih hiš, kjer živi le ena oseba ali par. Tukaj so hiše polne in prostori izkoriščeni. Nekateri prebivalci živijo v izoliranih lesenih prikolicah – bauwagnih. Tudi jaz in vsi ostali prostovoljci smo živeli na ta način. Tako hiše kot tudi prikolice se ogreva z drvmi iz lastnega gozda. Monokulturen borov gozd zdaj pogozdujejo z listavci. Vsa stranišča v vasi so kompostna. Urin in odplake iz odtokov so speljani v rastlinsko čistilno napravo, blato pa se kompostira na posebnem prostoru v gozdu. Za pridobivanje elektrike in segrevanje vode uporabljajo tudi sončno energijo, vendar so priključeni na javno električno omrežje. Seveda imajo prebivalci ekovasi tudi avtomobile, približno polovica lastnikov avtomobilov pa nudi izposojo lastnega avtomobila tistim, ki svojega avtomobila nimajo (car sharing, Teilauto).
Sistem ekološke trajnosti v ekovasi Sieben Linden deluje. S svojim načinom življenja porabijo manj virov in proizvedejo manj odpadkov. Življenje v skupnosti ima mnogo prednosti, je pa včasih prilagajanje, dogovarjanje in sodelovanje težko. Kljub vsemu se marsikaj da, če se hoče.
Dodatne informacije:
Piše in foto: Evita Mici Jenko