Nič pomeni nič (odpadkov)

Ko v Sloveniji razmišljamo o prihodnosti ravnanja z odpadki, se razprava osredotoča na odlagališča in sežigalnice. Zdi se, kot bi želeli zavreči dobre rezultate na področju ločenega zbiranja in recikliranja, ki smo jih dosegli v zadnjih letih. Namesto, da bi jih nadgradili s precej cenejšim kompostiranjem in preventivo kot to bolj in bolj spodbuja tudi EU. O vsem tem smo se pogovarjali z Joan Marc Simonom, direktorjem Zero Waste Europe.

 

Ko govorimo o dobrih praksah ravnanja z odpadki, se izpostvalja sežigalnica na Dunaju, medtem ko bi si čez mejo v Italji lahko ogledali najboljše Zero Waste primere v Evropi, ki z manjšimi stroški dosegajo višje stopnje recikliranja. Zakaj se torej ne bi učili od najboljših?

 

zero-waste-greenbiz-comNič odpadkov (Zero Waste) pomeni nič odpadkov (foto: GreenBiz.com)


Zdi se, da v Sloveniji obstajajo različna menja o tem, kaj točno pomeni Zero Waste. Nekateri trdijo, da podpirajo Zero Waste koncept, a hkrati trdijo, da je brez sežiganja cilj Zero Waste nemogoče doseči. Kako bi Zero Waste pojasnili vi?

Zero Waste (nič odpadkov) je filozofija, katere cilj ni ravnanje z odpadki, pač pa njihovo postopno odpravljanje. Z drugimi besedami, Zero (nič) pomeni Zero (nič). Karkoli, česar narava ne more biološko predelati ali ne moremo reciklirati v visoko kvalitetne materiale, je in vedno bo odpadek. Najpogostejša načina odstranjevanja odpadkov sta odlagališče in sežiganje, in za oboje je značilno nastajanje toksičnih snovi in emisij ter degradacija materialov. Oboje odseva neučinkovito gospodarjenje z redkimi ter dragimi naravnimi viri in oboje je slabo za ljudi, slabo za gospodarstvo in slabo za okolje. Zato Zero Waste pomeni Zero Waste za odlagališča in sežigalnice.


Kdorkoli trdi, da Zero Waste ni mogoč brez sežigalnice, ne rezume kaj Zero Waste je. Ne pozabimo, da sežigalnica spreminja odpadke v toksične emisije in pepel, ustvarja strupene snovi, ki v okolju ne obstajajo in istočasno uničuje materiale, ki so torej za proizvodne cikle izgubljeni. Poleg tega pa še vedno potrebujemo odlagališča za pepel. Torej nimajo nobenega gospodarskega ali energetskega smisla, ne zdrave pameti.

 

Nam lahko opišete zgodovino globalnega Zero Waste gibanja? Zakaj, kako in kdaj je nastalo?

Zero Waste ideja je pred desetletji nastala v Kaliforniji (ZDA), in od takrat dalje raste in se razvija iz teorije v prakso. V 70-ih letih je zahodni svet že sprejel linearni model proizvodnje in potrošnje, ki se je izoblikoval v začetku stoletja. Zahvaljujoč konceptom kot je načrtovanje zastarelosti, je pričelo nastajati več odpadkov, kot jih je bila družba sposobna upravljati. V tistem času je bil delež recikliranja majhen, večina odpadkov je končala na odlagališčih. Iz teh okoliščin se je razvila ideja Zero Waste in se počasi pričela širiti preko vseh kontinentov.


Danes obstajajo številne Zero Waste skupine na vseh celinah, ki isto filozofijo prilagajajo svojim lokalnim pogojem. V Evropo je Zero Waste ideja prišla v začetku 90-ih, a je zares zaživela po letu 2008, ko se je italijansko mestece Capinnori, po zgledu San Francisca, zavezalo Zero Waste cilju do leta 2020. Od takrat dalje je Zero Waste gibanje v Evropi hitro rastlo in je danes prisotno v skoraj vseh državah EU.


Obstajajo številni dobri primeri Zero Waste skupnosti po vsem svetu in tudi v Evropi. Kdo so te skupnosti, koliko jih je v Evropi in ali nam lahko predstavite eno izmed najboljših? Kaj so uspeli doseči in kako?

Uvajanje Zero Waste v prakso se razlikuje od enega kraja do drugega. Glede na to, da si v EU delimo isto zakonodajo o odpadkih, lahko za definicijo tega, kako naj bi bila videti Zero Waste strategija, uporabimo ista načela. V bistvu je za to, da postanete Zero Waste skupnost ali občina potrebno le, da sledite nizu Zero Waste načel in Zero Waste hierarhiji.


Trenutno je v EU dvanajst organiziranih lokalnih Zero Waste skupin, več kot 250 občin in številni posamezniki, ki sledijo tako obstoječim, kot tudi organizirajo samostojne aktivnosti.


Najboljši primer, ki ponazarja Zero Waste občino, je Capannori, paradni konj Zero Waste v Evropi. Potem, ko so porazili predlog o postavitvi sežigalnice, so uspeli zmanjšati nastajanje odpadkov za 39 % in od leta 2004 povečati reciliranje iz 35 % na sedanjih 82 %. Njihova praksa vključuje odlično ločeno zbiranje odpadkov od vrat do vrat, številne ukrepe preprečevanja nastajanja odpadkov, prakse ponovne uporabe, ekonomski sistem spodbud in nagrad tistim, ki ustvarjajo manj odpadkov, sodelovanje z lokalnimi podjetji pri oblikovanju za manj odpadkov, itd. Vabim vas, da si več o primeru dobre prakse Capannorija preberete tukaj.


Gospod Rossano Ercolini, predsednik Zero Waste Europe, je prejel letošnjo Goldmanovo nagrado za okolje, ki velja za Zeleno Nobelovo nagrado. Nam lahko poveste za kakšne uspehe jo je prejel?

Gospod Ercolini si to nagardo zasluži bolj kot kdorkoli v Evropi, saj je verjel v Zero Waste takrat, ko vanj ni verjel nihče. Dokazal je, da je izvedljiva, učinkovita in stroškovno ugodna rešitev. Gospod Ercolini je učitelj v osnovni šoli, pričel je z nasprotovanjem predlogu za sežigalnico in končal kot gonilno kolo sprememb paradigme v mestu Capannori.


Ercolini in številni njegovi prijatelji ter podporniki so predlagali niz ukrepov optimizacije zbiranja odpadkov, nagrad za pozitivno obnašanje, za odkrivanje slabo zasnovanih izdelkov itd. Na koncu je dokazal, da odpadki niso tehnološki, pač pa političen problem. Navkljub trditvam številnih strokovnjakov za odpadke in politikov je dokazal, da je zgolj z boljšo organizacijo in politično voljo, možno priti zelo blizu Zero Waste.


V Evropi trenutno recikliramo zgolj 35 % komunalnih odpadkov. EU pošilja močne signale o tem, da bi morali več pozornosti posvetiti preventivi in recikliranju. Na drugi strani pa kljub temu obstajajo številne pobude o gradnji novih naprav za toplotno obdelavo odpadkov (sežigalnic). Kakšno je o tem stališče Zero Waste Europe?

V Zero Waste Europe verjamemo, da se časi spreminjajo, da se spreminja odnos EU do naravnih virov. Res je, da EU, še posebej Evropska komisija, govori o recikliranju, a na drugi strani promovira sežiganje. Lahko bi vam naštel številne primere zakonodajnih in ekonomskih pobud o sežiganju odpadkov namesto njihovem recikliranju, ki prihajajo z nivoja EU. Ogledati si moramo le EU statistike in hitro lahko ugotovimo, kako je sežiganje v zadnjih letih naraščalo, recikliranje pa stagniralo. A dosegli smo prelomno točko.


Ko je EU pričela govoriti o odpadkih kot o naravnih virih, se je odprla priložnost za spremembo. Evropski program Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri poudarja, da je potrebno financiranje preusmeriti iz odstranjevanja odpadkov in investirati v recikliranje, kompostiranje, ponovno uporabo ter preventivo. Eksplicitno tudi poudarja, da mora EU do leta 2020 zapreti večino odlagališč in prenehati s sežiganjem vsega, kar se lahko reciklira in kompostira, pri čemer je v EU okvirno 90 % odpadkov možno reciklirati ali kompostirati. Zdaj je te dobre namene potrebno še prenesti v zakonodajo.

 

potocnikironsJanez Potočnik in Jeremy Irons na skupni tiskovni konferenci o Zeleni knjigi o odpadkih iz plastike (foto: EC Europa)


Drži, da še vedno obstajajo številne pobude po gradnji novih sežigalnic, a bi danes morali o tem ponovno dobro premisliti. Ne le zato, ker bodo takšne pobude počasi umaknjene, pač pa zato, ker:

 

Prvič, gradnja sežigalnice je izredno draga in z dosti manj denarja lahko zasnujemo infrastrukturo za Zero Waste strategijo, ki lokalnim skupnostim prinaša mnogo bolj pozitivne učinke.

 

Drugič zato, ker so sežigalnice najbolj rigidno orodje za ravnanje z odpadki, kar jih obstaja. Medtem ko naprave za kompostiranje lahko delujejo s 40, 60 ali 80 % zmogljivosti, mora sežigalnica ves čas delovati z makismalno zmogljivostjo, medtem ko kot pravi EU zakonodaja, bomo morali stopnje recikliranja povečati za dvakrat ali trikrat. Kar potrebujemo, je sistem, ki omogoča prilagodljivost. Sežigalnice pa prinašajo ravno nasprotno.


Tretjič zato, ker gre za evropski sežigalniški trg in že danes na njem obstajajo prevelike kapacitete. To pomeni, da že zdaj v državah kot sta Nemčija in Nizozemska obstaja povpraševanje po odpadkih za sežig. Ker so že povrnili svoje investicije lahko ponudijo nižje cene in izpodrinejo katerokoli novo sežigalnico.


In na koncu, ker je sežigalnice neodgovorno graditi. Dokazano je, da obstajajo bolj učinkovite, bolj prilagodljive, cenejše alternative, ki ustvarjajo nova delovna mesta – in v Evropi se dogajajo ta trenutek. Zakaj bi kdo želel investirati v tako slab posel, ki bo za desetletja zavrl deleže recikliranja, če pa imamo doseganje Zero Waste cilja na dosegu roke? Noben odgovoren politik tega ne bi nikoli storil.


Gospod Joan Marc Simon bo eden izmed gostov okrogle mize Slovenija na poti do Zero Waste, ki bo 21. oktobra v Kinu Šiška potekala takoj po premieri filma Smeti (Trashed).


Dodatne informacije:
- Zero Waste Europe
- Zero Waste World
- predavanje Joan Marc Simon, TEDxLoodusele

 

Piše: Erika Oblak

 
 

Očistimo Slovenijo / World Cleanup

   

Sledite nam

FacebookTwitterYoutubeFeed

Iskanje

Prijava na Čist-E-Novice

CAPTCHA Image
   Naloži novo varnostno kodo