V zadnjih letih je aktivizem mnogih vrst prešel iz subkulture v mainstream. Iz kleti, jarkov in gozdov se je okoljski aktivizem preselil v socialne medije in kataloge. S tem je precej izgubil na iskrenosti, bistvu ter ostrini in postal najnovejše marketinško orodje. A v osnovi je ta dejavnost prav naravna. Najbrž se ni težko strinjati s tem, da je v vsakem bitju, tudi nas, neko gonilo, ki nas sili k skrbi za lastno preživetje. Nekateri v tem iščejo globoke razlage, jaz pa v tem vidim zdravo pamet. In podlaga za preživetje je okolje. Zato boj za lastno okolje in s tem preživetje niti ne bi smel biti prepoznan kot aktivizem, pač pa nekaj popolnoma običajnega.

In zaradi poveličevanja aktivizma se v to sfero spušča vse več ljudi, njihovi razlogi za to pa so lahko precej drugačni od goreče strasti do določene reke ali gozda, ki se je razvila preko let preživetih tam ali empatije do vaščanov, katerih hiše bi bile poplavljene z izgradnjo jezu. Dandanes se mnogi lotijo aktivizma iz sebičnih nagnenj, v iskanju samopotrditve, prepoznavnosti v družbi, maksimiranja všečkov na socialnih medijih. Zaradi omehčanja aktivizma imamo danes več aktivistov kot kdajkoli, problemov pa zaradi tega nič manj. Tarejo nas slaba učinkovitost, preveč govorjenja in premalo akcije, ter politična korektnost.  

Z našo majceno nevladno organizacijo vodimo gibanje za reševanje zadnjih divjih rek Evrope, imenovano Balkan River Defence. Z njim rešujemo reke pred pohlepom posameznikov in korporacij ter gonjo družbe za pridobivanjem energije na način, ki ne producira črnega dima. Hidroenergija je najstarejši način pridobivanja elektrike in že samo zaradi tega dejstva je v 150 letih obstoja sistematično uničila večino rek našega planeta. A ravno dandanes, ko imamo vse znanje o drugih načinih pridobivanja električne energije in predvsem znanje o pomembnosti divjih rek za kroženje snovi, rastlinstvo in živalstvo ter ljudi, smo se jim lotili, v imenu razvoja družbe v brezogljični smeri, zadati smrtni udarec. Širom celega sveta se zadnje divje reke vse povprek uničuje z jezovi hidroelektrarn (večinoma malih HE, ki so popolnoma nesmiselne), lokalne skupnosti, strokovnjaki in nevladniki se prav povsod krčevito upirajo, a jih, skriti za etiketo zelene energije, oblastniki običajno šokantno kruto utišajo. Zgodil se nam je paradoks; velike naravovarstvene organizacije, katerih glavna agenda je boj proti podnebnim spremembam, in njihovi sledilci, borcem za reke, prav tako naravovarstvenikom, očitajo, da smo proti rešitvi. Črno-bela percepcija nikdar ni bila konstruktivna, tokrat pa se kaže v tem, da v imenu reševanja podnebja uničujemo okolje. In ker podnebje rešujemo tako vneto, nimamo časa pomisliti na to, da nam le-to (če ga uspemo rešiti) ne bo kaj dosti koristilo, če ne bomo imeli okolja, v katerem bi živeli. Zato predlagam kompromis, seveda rešujmo podnebno krizo, a pri tem ne pozabimo na okolje in reke. Zakaj reke? Ker nam jih je ostalo le še za peščico in ker jih resnično krvavo potrebujemo, hkrati pa imajo enostavno pravico obstajati.

V dobi, kjer se na prav krute načine manifestirajo posledice naših družbenih dejanj in konceptov je vsaka luč dobra luč in morda pa se le izcimi kaj dobrega iz tega trendovskega aktivizma. A ne bodite le sledilci. Če si že vzamete čas za vključenost v neko iniciativo si ga vzemite dovolj, da njihovo agendo presvetlite z zdravo kmečko pametjo. Na veliko srečo nam je te v deželi na sončni strani Alp, za razliko od še bolj razvitih delov sveta, še ostalo nekaj, in prav ta predstavlja stik z boljšim jutri.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.