»Pa tako dobro nam je šlo!« je po omrežju pripomnila prijateljica, s katero sva si dopisovala o čudnih navadah med pandemijo COVID-19. Razložila mi je, da je v medčasju, v katerem smo se znašli, spet začela kupovati več hrane v embalaži. Odgovoril sem ji, da ni edina. Tudi sam sem se zalotil, da spet kupujem bolj nerazsodno in namenim več pozornosti izdelkom, ki so na pogled »varni« pred virusi, kot pa tistim, ki so bolj prijazni do okolja.

Vse to postane še bolj očitno, ko pritovorim domov ogromne vreče – v naši petčlanski družini namreč zdaj nakupujemo le enkrat tedensko, da se izognemo prepogostim stikom z ljudmi – in predevam izdelke v kopalno kad ter jih začnem odvijati, če je možno, ali pa jih oplaknem z vodo in obrišem. Tak nasvet za preprečevanje okužbe sva z ženo namreč prebrala v nekem dokaj kredibilnem viru na spletu in se ga drživa od začetka samoosamitve. Kaj je v teh dneh pretirano in kaj ne, o tem raje sploh ne razmišljava več.

»Pa to ni res!« potem večkrat naglas rečem, ko v kopalnici odvijam izdelek za izdelkom in odlagam odpadno embalažo na stran. Iz kartonastega ovitka, velikega približno 15 krat 7 krat 5 centimetrov, potegnem vrečko iz celofana, v kateri je plastičen podstavek s šestimi piškoti, ki bi jih lahko vdeli v dvakrat manjšo embalažo. Takih presenečenj je med nakupljenimi izdelki ogromno, kup odpadkov sčasoma postaja večji, »olupljena« hrana pa kopni. Ko zavržem dve vreči plastike, celofana in kartona, se vedno znova vprašam, koga imajo živilska industrija in trgovske verige za norca.

Ni pa vse zgolj črno. Pandemija, ki je usekala kot strela z jasnega, ima ogromno grozljivih posledic, prinaša pa tudi marsikaj dobrega. Med drugim nam kriza ponuja boljši vpogled v naše vsakdanje navade in prakse, ki se jih zaradi rutiniranosti niti ne zavedamo več. Ker smo nenadoma začeli kupovati drugače – kupujemo, denimo, več izdelkov naenkrat –, smo postali bolj pozorni na tisto, kar je bilo prej manj opazno. Ker preživimo več časa doma, smo tudi bolj soočeni s kupom odpadkov, ki se nabira v gospodinjstvu. In ker doma pripravljamo hrano, natančneje spremljamo, koliko je konča v smeteh.

Strokovnjaki za mobilnost, s katerimi sem se pogovarjal, so v tem pandemičnem času izjemno optimistični. Po njihovem pomeni kriza možnost za prehod k bolj trajnostnim oblikam mobilnosti. Tako delavci kot delodajalci so v zadnjih tednih namreč ugotovili, da je možno učinkovito delati tudi od doma, s čimer se lahko bistveno zmanjša število vozil na cestah in prihrani ljudem ogromno časa, ki ga sicer izgubijo med potjo na delovno mesto in vrnitvijo domov. Lastništva avtomobilov bo tudi zato v prihodnosti morda manj, več pa bo deljenja vozil in vožnje z javnimi prevoznimi sredstvi – predvsem pa bo na cesti več kolesarjev in pešcev.

Kaj pa se bo spremenilo v zvezi z odpadki? V gospodinjstvih bo kratkoročno, torej v času pandemije, odpadkov verjetno več, med drugim tudi zaradi dostave hrane in izdelkov na dom. Spletni nakupi so med samoizolacijo namreč postali izjemno priljubljeni, kar je pomagalo, da se je Pošta Slovenije, ki je še pred mesecem stavila na prodajo nesmiselnih artiklov – od čokoladic v obliki banane do kičastih okraskov – v svojih poslovalnicah, kot feniks dvignila iz pepela. Njihova vozila se pred večstanovanjsko hišo, kjer stanujemo, ustavijo večkrat dnevno in odložijo pakete ter zdrvijo naprej, z vsakim izdelkom pa prispe dodatna škatla ali vrečka. In tu je že nova priložnost, povezana z odpadki. Z uporabo povratne embalaže bi lahko ljudem olajšali nadležno odvijanje, mečkanje in odmetavanje škatel ter seveda razbremenili planet.

Priložnosti za razmislek je še veliko. Bistveno pa je, da po koncu ukrepov za preprečevanje okužbe ne zdrvimo nerazsodno naprej – ali pa nazaj. Namesto tega lahko v miru razmislimo, kaj sploh potrebujemo in kako lahko tiste, ki živijo od potrošništva in ga spodbujajo, prepričamo, da želimo po novem nakupovati in živeti drugače.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.