Igrače potrebujejo več kot pet minut veselja: čas je za sistemske rešitve
Sporočilo za javnost
Po odmevnem protestu igrač so Ekologi brez meja danes v Tehno parku Celje skupaj s stroko predstavili še predloge za večjo krožnost igrač in sistemsko ureditev tega spregledanega odpadkovnega toka. Kot pomemben zgled so izpostavili Francijo, ki je že leta 2022 uvedla sistem proizvajalčeve razširjene odgovornosti za igrače ki zagotavlja financiranje zbiranja, ponovne uporabe in recikliranja igrač.
Zaključni strokovni dogodek projekta 5 minut veselja je sledil petkovemu protestu igrač pred parlamentom, s katerim so Ekologi brez meja opozorili na rezultate raziskave o igračah, v kateri so analizirali odgovore več kot tisoč posameznikov, organizacij ponovne uporabe, izposojevalcev in komunalnih podjetij.
Slovenija za igrače, ki niso električna in elektronska oprema, nima posebnega sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti. Zato so Ekologi brez meja v projektu pripravili pisni povzetek in podrobneje analizirali ureditev v Franciji, kjer namenski sistem deluje od leta 2022.
Proizvajalci v Franciji financirajo sistem zbiranja, ponovne uporabe in recikliranja igrač. Del sredstev je namenjen podpori ponovni uporabi, višina pristojbin pa se razlikuje glede na okoljske lastnosti izdelkov. Sistem tako ne rešuje samo vprašanja, kaj z igračo, ko postane odpadek, ampak ustvarja tudi finančne spodbude za boljšo zasnovo izdelkov.
Kako tak sistem deluje v praksi in razlike napram sistemom v Sloveniji, je na dogodku skozi pogovor predstavil Matthieu Goutti, vodja sektorja igrač pri francoski organizaciji razširjene odgovornosti Ecomaison.
Na okrogli mizi so zato predstavniki različnih delov življenjske poti igrače – od proizvodnje in uporabe do ponovne uporabe in ravnanja z odpadki – iskali odgovor na vprašanje, kako bi moral izgledati učinkovit sistem ravnanja z igračami v Sloveniji.
Razprava je pokazala predvsem potrebo po povezovanju danes precej ločenih členov. Posamezniki igrače podarjajo, organizacije ponovne uporabe jih skušajo vrniti v uporabo, obstajajo izposojevalnice, komunalna podjetja skrbijo za odpadke, proizvajalci in trgovci pa igrače dajejo na trg. Manjka pa sistem, ki bi te dele povezal in jasno določil odgovornosti ter zagotovil financiranje za bolj krožno ravnanje.
Jaka Kranjc iz Ekologov brez meja je izpostavil potrebo po državnih ciljih za preprečevanje nastajanja odpadkov in krožnega ravnanja z igračami iz česar potem sledi jasna rešitev v proizvajalčevi razširjeni odgovornosti kot kaže dober zgled iz Francije. Klavdija Höfler iz Inštituta za igrače je opozorila, da so igrače že desetletja med največkrat umaknjenimi izdelki iz trga, saj prepogosto niso varne za uporabo. Slaba zasnova niža potencial za ponovno uporabo in recikliranje tudi zaradi prevelike pestrosti materialov, pogreša pa jasne in praktične smernice za proizvajalce, da bi okoljske vidike vključili že v razvoj izdelkov. Maja Rozman iz Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije je poudarila, da zaupanje v rabljene predmete ostaja izziv, da pa imajo komunale veliko prednost – infrastrukturo, komunikacijske kanale in neposreden stik z ljudmi. To predstavlja potencial, da uporabne igrače prestrežejo, še preden postanejo odpadek. Marin Zver iz Okoljsko raziskovalnega zavoda pa je opozoril, da ni dovolj, da igrače zberejo in pripravijo za ponovno uporabo – nekdo jih mora tudi želeti in kupiti. Ob poplavi cenenih igrač jim tiste iz druge roke težko konkurirajo, hkrati pa ljudje v centre ponovne uporabe še vedno nosijo veliko igrač in drugih predmetov, ki niso primerni za ponovno uporabo. Pomembno vprašanje zato ni samo, kako izdelke ponovno uporabiti ali reciklirati, ampak koliko jih sploh potrebujemo (proizvesti).
Še tako dobro postavljen sistem pa ne bo dovolj, če bo rabljena igrača avtomatično razumljena kot slabša izbira od nove. Zaključni del dogodka je bil zato namenjen tudi vprašanju, kako ponovno uporabo iz okoljske alternative spremeniti v nekaj običajnega in privlačnega. O tem je v predavanju »Kdo bo naredil ponovno uporabo kul?« govorila Meta Pavlin Avdić iz agencije prvi.prvi.
Ekologi brez meja bodo ugotovitve raziskave, analize francoskega sistema in razprave z deležniki uporabili pri nadaljnjem zagovorništvu sistemskih sprememb. V oktobru pa sledi še komunikacijska kampanja igrač s protesta na mestnih avtobusih in zaslonih.
“Igrače so lahko vir veselja, igre, razvoja in učenja veliko dlje kot pet minut. Problem ni, da se igrač naveličamo ali jih prerastemo. Problem je, če s tem konča tudi njihovo življenje. Potrebujemo sistem, v katerem je naslednja uporaba igrače najlažja možnost,” ob zaključku projekta poudarja predsednica Ekologov brez meja Katja Sreš.
