Je barvna raznovrstnost ogrožena?

Ljudje smo vizualna bitja, pri prepoznavi vzorcev pa imajo seveda veliko vlogo barve. Ni čudno, da se ljudje pritožujejo, da so avtomobili večinoma samo še v črno-belih odtenkih, mi pa smo končno pogledali, kakšno je stanje s koši za odpadke.

V Sloveniji imamo 212 občin, ki jih s koši za odpadke pokriva približno 60 komunal, občinskih obratov in privatnih izvajalcev zbiranja. Barve niso ne predpisane ne dogovorjene, tako da imamo že dolgo barvni živžav. Strokovnjaki to povsod prepoznavamo kot oviro za pravilnejše ločevanje odpadkov, potratno pa bi bilo menjati koše samo zaradi tega. Nekatere komunale si zato prizadevajo za postopno uskladitev s sosedi.

Kakšno je torej trenutno stanje? Način zbiranja je bolj ali manj poenoten, podatke pa smo zbrali ločeno za koše in njihove pokrove — za glavne vrste komunalnih odpadkov: biološki, steklo, mešana embalaža, papir, mešani odpadki.

Rezultati so v sledeči tabeli, seveda pa so barve le približne. Nismo ločevali odtenkov, ponekod so koši mnogobarvni, še drugje pa celo v večih izvedbah.

Zedinjeni smo le v dveh primerih: koši za biološke odpadke, s pokrovi vred, so rjavi; pokrov košev za mešano embalažo je rumen. Pretežna enobarvnost je značilna tudi za zabojnike za steklo (zelena) in mešane odpadke, kjer prevladujejo v celoti črni ali zeleni. Najpogostejša kombinacija pri papirju je zelen zabojnik z rdečim pokrovom, za mešano embalažo pa zelen z rumenim pokrovom.

Iz podatkov je razvidno tudi, da je več kategorij, kjer ni dominantne barve. Pri tem izstopajo celotni zabojniki za mešane komunalne odpadke in pokrovi za papir. Prvi so za ne-ločene odpadke in je zato po svoje vseeno, kakšne barve so. Po drugi strani pa je zelena najbolj pogosta barva drugih zabojnikov za ločevanje (tudi v istih občinah), kar niža prepoznavnost in viša potencial za napake. To dejstvo, da še nimamo povsod očitnih zmagovalcev, je tudi ovira za homogenizacijo barv.

Na ravni Evrope zato že več let potekajo raziskave in posvetovanja, zaključek je pa isti — siljenje v poenotenje barv ni smotrno, še manj na ravni celine. Prvi zakonodajni rezultat pa je v Uredbi o embalaži in odpadni embalaži, ki v dvanajstem členu pravi, da bo morala biti embalaža kmalu (najbrž 2029) naprej opremljena s standardiziranimi piktogrami (ikonami). Ti so namenjeni olajšavi ločevanja, tako da jih lahko kasneje pričakujemo še kot nalepke na zabojnikih. Uporabniki bomo tako iskali pare piktogramov, kar morda spominja na otroško igro, a bolj kot je sistem enostaven, lažje ga je razumeti in se ravnati po njem.

Barvna raznovrstnost ostaja in bo le počasi pešala. Če upoštevamo še koše za tekstil, e-odpadke, olje, pa je pestrost v resnici še večja in zna še narasti.