Zakon o varstvu okolja, naš krovni okoljski dokument, je trenutno v javni obravnavi s temeljito prenovo (ZVO-3). Na žalost spet brez obrazložitve sprememb, tako da nam ne ostane drugega kot pozorna primerjava s trenutno veljavno različico (ZVO-2).
Za nas je bistvena vrzel, da se še ne loteva popravkov sistema proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO), saj ministrstvo čaka na odločitev Sodišča EU. Pričakujemo ga še ta mesec, ne glede na odločitev pa potem sledijo popravki v osnutku zakona. Saga, ki se je začela z embalažo, se tako nadaljuje, presenečenj je lahko še precej.
Na bolj krovni ravni nam manjka več stvari. Predvsem bolj vestno sledenje hierarhiji odpadkov, da bo obveljala tudi v praksi, o čemer smo že pisali. Manjka nam cel kup ukrepov preprečevanja odpadkov, kjer so nas druge države že zdavnaj prehitele (najbolj impresivna je ureditev v Franciji) in več sistemov PRO, npr. še za pohištvo in športno opremo (tekstil je že v planu). Nadalje razčlenimo nekaj konkretnih pomanjkljivih elementov:
Cilji
Že dolgo pogrešamo dodatne cilje za preprečevanje nastajanja odpadkov, saj so se še vedno izkazali za učinkovit način spodbujanja ostalih deležnikov k ukrepanju. Iz tujine jih poznamo za samo preprečevanje, za pripravo na ponovno uporabo, ponovno uporabo, zaposlitve v teh dejavnostih in še kaj. Celo v Romuniji. Nenazadnje cilje zahteva tudi 28. člen Krovne direktive o odpadkih, brez njih pa scenariji v Programu ravnanja z odpadki in Program preprečevanja odpadkov ostajajo brezzobi in težje dosegljivi.
Namenska poraba in boljša izraba okoljskih dajatev
Za okoljske dajatve kot je na primer tista za onesnaževanje okolja zaradi nastajanje odpadne embalaže je potrebno zagotoviti namensko porabo, ki bo pospeševala in omogočala resno delo na vrhu hierarhije ravnanja z odpadki. Kot primer, ki sicer ni dajatev: v Franciji so nosilci skupnih načrtov za embalažo obvezani 2 % prispevkov nameniti za razvoj sistemov ponovnega polnjenja in rinfuzne prodaje, pri e-odpadkih, pohištvu in tekstilu pa 5 % za sklad za ponovno uporabo.
Hkrati je priložnost zaostriti obstoječo modulacijo okoljskih dajatev, da bodo proizvajalci dodatno spodbujeni za uvajanje bolje zasnovanih izdelkov.
Iz podobnega razloga se nam zdi smiselno prenesti breme prispevka, ki ga vsako leto plačujemo EU zaradi nereciklirane plastične embalaže, na isto dajatev, saj ga trenutno plačujemo iz integralnega proračuna. Modulacija ta prispevek lahko naredi pravičen do proizvajalcev, ki delajo dobro.
Ekomodulacija prispevkov za proizvajalčevo razširjeno odgovornost
Podobno bo ključna ekomodulacija prispevkov za PRO, kar nam tudi že dolgo nalaga krovna direktiva. Proizvajalci, ki dajejo na trg problematične izdelke, bi enostavno morali plačevati višje prispevke, saj imamo z njihovimi odpadki na koncu višje stroške. Pri embalaži so taki ukrepi še posebej pomembni z vidika cilja iz evropske plastične strategije glede popolne primernosti za recikliranje in ponovno uporabo do 2030.
Modulacija pomeni, da so proizvodi ocenjeni glede na material in obliko, vsebnost nevarnih snovi, enostavnost za recikliranje, popravilo itd. Torej glede na zasnovo in njen vpliv na drugi del življenjskega cikla izdelka kot odpadka.
Odstranjevanje odpadkov
Prenovljen program ravnanja z odpadki omenja potrebo po višji dajatvi za odlaganje odpadkov, po istem principu pa potrebujemo stimulativno dajatev tudi za termično izrabo. Obe bosta bolj učinkoviti, če ju bomo skozi čas dvigali — v nekaterih državah je zato sprejet dolgoročen načrt zviševanja z znanimi vrednostmi po letih. Zbrana sredstva bi seveda morali porabiti za izboljšave višje po hierarhiji ravnanja z odpadki, da znižamo količine za katere preostane le odstranjevanje, pa če je to sežig ali odlaganje.
Za odlaganje že imamo prepoved uvoza odpadkov, manjka pa ista dikcija za uvoz za (so)sežig.
Podobno nam manjka več biomonitoringa vplivov na okolje in zdravje, npr. po vzoru Nizozemske, kjer je zadeva najbolj temeljito razvita v Evropi. V Franciji je delno obvezen za težke kovine in dioksine.