Kolumna: Iz trajnostnega mehurčka
Evropskemu podnebnemu paktu, ki je bil vzpostavljen leta 2020 na pobudo Komisije kot del Zelenega dogovora, da združi skupino ljudi z isto vizijo: pomoč pri celovitem izvajanju evropskih politik zelenega dogovora s ciljem doseganja podnebne nevtralnosti do leta 2050, (na kratko gre za platformo, ki združuje posameznike - podnebne ambasadorje in skupnosti, da ukrepajo v korist podnebja oz. nas samih), sem se pridružila že v samem začetku njegovega obstoja.
Takrat sem sodelovala z nevladno organizacijo, ki je prevzela nacionalno koordiniranje in ker so podnebne spremembe že tako moj običajni delovnik, sem z veseljem sprejela tudi ta izziv. Tako sem videla tudi vse porodne krče te iniciative, ki že od začetka v ambasadorjih vključuje zagnane in ambiciozne posameznike, ki si aktivno prizadevajo za boljši jutri skupnosti, pa naj si bo na sistemski ravni ali pa povsem praktično, s svojim načinom življenja kot vzorom drugim ali pa skozi izobraževalne vsebine…načinov je res nešteto. Ko sem štafetno palico koordiniranja predala naprej, sem tudi sama postala ambasadorka podnebnega pakta. Priznam, da sem nekoliko oklevala pri (samo)prijavi, ker se mi nemalokrat zdi, da skuša tako politika, predvsem pa multinacionalke, odgovornost za okoljsko skrb prevaliti zgolj na posameznika in da bodo naša »mala dejanja« čudežno odrešila vse okoljske tegobe tega sveta. Ne razumite me napak, seveda ima vsak od nas odgovornost in moč doprinosa k boljšemu okolju, a kolesar lahko avtomobil zamenja s kolesom, ne more si pa izgraditi varne kolesarske ceste, za to so potrebna dejanja države in sistemske spremembe. Tako zmeraj zagovarjam dvojnost, da morajo biti zagotovljene oz. si moramo prizadevati za sistemske spremembe in da štejejo tudi dejanja posameznikov. Med to štejem tudi aktivno državljanstvo, ker sistem smo vendarle mi vsi in če mi ne zahtevamo drugačnih rešitev, jih sistem sam skoraj zagotovo ne bo ponudil.
Ko sem tako tudi kot ambasadorka stopila nekoliko ven iz strokovnih in raziskovalnih krogov, se mi je še bolj potrdilo, da živim v mehurčku približno enako mislečih…že krog prijateljev, ki se poklicno ne ukvarjajo z okoljem ali podnebjem, pa jih veliko, čeprav visoko izobraženih, dlje od ločevanja odpadkov ni prišlo, malokdo je videl povezavo med živinorejo in podnebnimi spremembami. Ta pogled navzven, mi je potrdil pomembnost in smotrnost podnebnega pakta- približati podnebne spremembe oz. spremembe na boljše sleherniku, četudi z res majhnimi dejanji.
Ob svojem delu, tako poklicnem, kot tistem kot ambasadorka, velikokrat razmišljam/razlagam o besedi trajnostni razvoj…marsikdo se bo strinjal, ko rečem, da gre verjetno za eno najbolj »posiljenih in prisiljenih« fraz zadnjih nekaj let, ko vsak z njo operira in si jo razlaga po svoje, predvsem pa se lepo izkorišča v ultra kapitalističnih panogah. Slabost me obide, ko vidim, da določene diskontne trgovske verige oglašujejo, kako so podnebno nevtralne, hkrati pa na njihovih policah ne morem kupiti slovenske (sezonske) zelenjave, ker je pač krompir iz Egipta cenejši in česen iz Kitajske prav tako…kaj bi upoštevali emisije iz prevoza, ko pa se vse da tako lepo kompenzirati…in tudi večina njihovih ostalih neživilskih izdelkov je »štanc« iz Kitajske in kratkega roka trajanja. Oprostite, tega žal ne kupim.
Ravno tako se že kot pokvarjena plošča ponavljam, da zame trajnostna mobilnost ni zamenjava vseh 1,3 milijona avtomobilov (približno toliko jih je registriranih v Sloveniji) z motorji na notranje izgorevanje z električnimi avtomobili, ker so zanje še zmeraj potrebni materiali, energija za izdelavo, prostor, ki ga zavzemajo tako na parkiriščih in na cestah, hkrati pa bomo še zmeraj isto stali v zastojih…ampak vidim trajnostno mobilnost v razvoju javnega potniškega prometa, ki bo konkurenčen (tako cenovno kot časovno), razvoju aktivne mobilnosti (kolo, peš), zmanjševanju potreb po mobilnosti, ustreznem prostorskem načrtovanju in šele nato pridemo do zamenjave pogonskega goriva.
Trajnost je tako zame predvsem celostna in široka, predvsem pa jo vidim v zmernosti (življenju znotraj planetarnih meja) in imeti manj.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.