Avtor: Maja Prijatelj Videmšek, novinarka Dela, dne 4. december 2020, 13:12

Vražji viharnik (Ardena carneipes) je galebu podobna morska ptica iz družine viharnikov, ki imajo rekord v najdaljši selitveni poti. V 200 dnevih lahko preletijo več kot 64.000 kilometrov. Imajo pa tudi manj slaven rekord. V želodcih mladičev vražjih viharnikov znanstveniki odkrivajo »rekordne« količine plastičnih delcev. Starši jim jih v dobri veri nosijo kot hrano, mladički pa siti od »obilja« hirajo. Na avstralskem otoku Lord Howe strokovnjaki že več let preučujejo vplive plastike na tamkajšnjo kolonijo vražjih viharnikov. Mladičem pomagajo preživeti tudi z izpiranjem želodčkov.

Plastične predmete, ki jih mladiči izbljuvajo, ljudje odvržemo brez zavedanja ali skrbi, da bomo iztrebili vražje viharnike. Ti so le ena od mnogih živalskih vrst, ki jim gre slabo, ker smo našo blaginjo zgradili na nebrzdani izrabi naravnih virov, zlasti nafte. Tudi plastika je še vedno in predvsem nafta. A več alarmov opozarja, da s takšnim ravnanjem spodkopavamo tudi svoj obstoj.

K raziskavi mreže Zero Waste Europe o ostankih škodljivih snovi, ki jih vsebujejo plastični izdelki, v urinu, sem pristopila iz osebne in novinarske radovednosti. Že dlje se sprašujem, ali snovi v plastiki, s katero prihajam v stik praktično vsak dan – največkrat gre za plastenke vode in embalažo za živila –, na koncu pristanejo tudi v mojem telesu. Verjetno ste že slišali za ftalate, ki se dodajajo plastiki, da postane bolj mehka, in uporabna za najrazličnejše izdelke. Ali za bisfenol A v otroških stekleničkah? Ftalati in fenoli so kemikalije, ki so strupene za razmnoževanje in razvoj, motijo delovanje hormonskega sistema in prispevajo h kroničnim boleznim, kot so debelost, inzulinska rezistenca, astma, motnje pozornosti …

Ko sem prejela rezultate, mi je sprva odleglo. Le eno od 28 analiziranih kemikalij iz skupine ftalatov in fenolov sem imela nad referenčno vrednostjo. A odgovori Nicolása Oleie z univerze in univerzitetne bolnišnice v Granadi, ki je skupini 52 posameznikov iz več držav predstavil skupne rezultate raziskave, so me vznemirili. Takole nekako jih povzemam: za zdravje nas ne bi smelo zaskrbeti šele, ko je vrednost analiziranih kemikalij presežena, temveč že, ko je v urinu ali katerem drugem biološkem vzorcu zaznana prisotnost teh kemikalij. Raziskovalci so jih zaznali v vzorcih urina pri vseh 52 udeležencih raziskave. V povprečju je vzorec vseboval 20,5 od 28 analiziranih kemikalij. To po besedah Nicolása Oleie kaže, da smo omenjenim kemikalijam izpostavljeni vsi.

Še bolj zaskrbljujoče je, da varnih mejnih vrednosti za vsebnosti teh kemikalij ni. Prav tako se zelo malo ve o učinkih njihovega »koktajla« na naše zdravje. Srkamo ga vsak dan. Njegov vpliv lahko omejimo z zmanjšanjem porabe plastike in izogibanju najbolj problematični; gre zlasti za izdelke iz PVC, ki so označeni s številko 3 v trikotniku, in izdelke iz polikarbonata (PC).

A to ne bo dovolj, če nas pred strupenimi snovmi v plastiki (in drugih materialih, zlasti tistih, ki prihajajo v stik z živili) ne bo bolje zaščitila evropska zakonodaja. Da ne bomo na koncu tudi ljudje kot mladiči vražjih viharnikov, se moramo aktivirati. Na rešitev težave lahko vplivamo z odločitvami, ki jih sprejemamo kot potrošniki, ter s pritiskom na odločevalce, da sprejmejo odločitve, ki bodo bolje ščitile zdravje planeta, ne le zdravja kapitala.

Maja Prijatelj Videmšek, novinarka Dela

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.