Kolumna Karin Jurman Marn: Stran pa ne bomo metal'
»Vzemi si petkrat, ampak toliko, kolikor boš pojedla,« se vsakodnevno sliši pri naši mizi. Sem mama trem hčeram in – roko na srce – sem tista mama, ki misli, da mora nenehno vzgajati (beri: tista, ki teži). Ampak to počnem zato, ker verjamem, da se spoštovanje do hrane začne doma – vsak ostanek, ki pristane v smeteh, je preveč.
Naša družina je vse prej kot popolna. Smo številčni, pojemo veliko in – ja, tudi zavržemo preveč. Moj partner pravi, da celo več kot povprečni Slovenec. Ta zavrže 78 kilogramov hrane na leto – od tega kar tretjino še vedno užitne. Ko to slišiš, te kar malo stisne. Zato smo se skupaj lotili kuhinjskega dnevnika odpadne hrane – ne zlahka, saj ob treh otrocih, psu, službah, hobijih in nasploh prehitrem tempu življenja, težko najdeš prostor in čas za takšno aktivnost, ampak teden dni bomo že zdržali. Naj bo to naša družinska seminarska naloga.
Človek bi rekel, da sem bila tudi vzgojena na ta način, a bi temu težko pritrdila. Še vedno imam slab občutek, če hladilnik ni popolnoma napolnjen, če se omarice ne šibijo pod zalogami živil, če nimam na zalogi sladkega za primer obiskov in če je krompirja v vreči še komajda za en obrok. Ampak naučila sem se nekaj, resnično najbolje jemo takrat, ko so doma zaloge omejene. Ko zmanjkuje sestavin, postanemo bolj ustvarjalni, obroki pa preprostejši, bolj uravnoteženi in pogosto okusnejši. Takrat nastanejo naši domači tapasi – malo tega, malo onega, vse porabljeno, nadvse okusno. In ko je hladilnik skoraj prazen, skuhamo nekaj osnovnega, pozabljenega – in zato toliko bolj zanimivega. Če na našem mini vrtu zmanjka solate, v skledi pristane tudi kak list mete ali bazilike. Zato je včasih prav dobro, da je hrane doma malo – tako nastane kak nov recept, porabiš pa tudi tisto živilo, ki bi sicer ostalo v omari, dokler mu ne bi potekel rok.
Podatki so namreč pretresljivi. V letu 2023 smo v Sloveniji zavrgli skoraj 165 tisoč ton hrane, kar je devet odstotkov več kot leto prej. Največ hrane še vedno zavržemo doma, kar 44 % vse odpadne hrane. In čeprav bi kdo mislil, da kruh pogosto konča v smeteh, kažejo podatki drugače – očitno ga znamo dobro porabiti tudi, ko ostane: za drobtine, kruhove cmoke, pohane šnite in podobno. Slabše pa nam gre z zelenjavo – ko enkrat propade, propade. Analiza bioloških odpadkov, ki smo jo v okviru projekta Care4Climate delali na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, je pokazala, da v rjavih zabojnikih pogosto pristajajo kar cele glave zelja, vrečke krompirja ali korenja. To vse kaže na slabo načrtovanje pri nakupih.
Seveda, vsi vemo, kako gre. Pogosto skočimo v trgovino kar na poti iz službe, v glavi pa nimamo več čisto jasne slike, kaj sploh še imamo doma. Ali pa gresta oba partnerja po nakupih in oba domov prineseta isto – jajca, kruh, testenine, krompir, mleko in jogurt pa mesa za cel teden, prav tako zelenjave. Tudi pri nas se je to zgodilo že večkrat. Takrat je treba hitro ukrepati – narediti načrt, da prej porabiš hitro pokvarljiva živila, hrano pripraviti za naslednji dan v službi, skuhati večjo količino in jedi razdeliti v manjše porcije za zamrzovalnik. Najslabše je, da živilo preprosto potisneš v hladilnik in potem se teden kar odvrti. S tem pa tudi rok uporabe.
Zato res priporočam kuhinjski dnevnik. En teden, nekaj minut na dan – pa takšna razlika v zavedanju. V človeku se enostavno nekaj premakne, ko stehta in zapiše, koliko hrane je zavrgel. Tudi vi lahko izpolnite svojega na dnevniki.samo1planet.si. Čeprav boste po tednu dni dobili točen izračun, koliko hrane ste zavrgli, ne gre le za številke – gre za odnos. In ta se gradi vsak dan – tudi ob ostanku kosila, ki ga zavijemo za jutri. Otroci pa gledajo. In ponavljajo. Kar se Janezek nauči, to Janez zna.
Naj bo to naš majhen korak k velikemu učinku za samo1planet, ki ga imamo. In naj se ob naslednjem kosilu sliši tudi pri vas: »Stran pa ne bomo metal’«.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.