Kolumna: Lahinja Trail – pogled organizatorja

Kadarkoli govorim o Lahinja Trailu, najprej poudarim nekaj, kar marsikoga preseneti: Lahinja Trail ni le rekreativni dogodek. V prvi vrsti je to zero waste dogodek – dogodek brez odpadkov, dogodek, ki uči, dokazuje in v praksi kaže, da je mogoče tudi nekoliko večji dogodek izpeljati brez kupov plastike in brez gromozanskih vreč smeti, ki običajno ostanejo za nami.

Ta prispevek ni samohvala in tudi ne kritika. Je preprosto realen pogled na to, kako se stari vzorci spreminjajo – in ja, to boli. Vse vpletene. Nič čudnega, saj na Lahinja Trailu posegamo v navade, ki so ljudem skoraj že prirojene v DNK. Zato je dogodek hkrati veličasten in boleč: vsi zunanji izvajalci in sodelujoči se namreč sprašujejo, zakaj bi morali pri ravnanju z odpadki kar naenkrat delati drugače. Zakaj ne bi uporabljali plastike za enkratno uporabo? Saj je najlažja, najhitrejša in — priznajmo — zahteva najmanj dela. Ljudje pač težko sprejemamo novosti. In na Lahinja Trailu ni nič drugače.

Dobro je le to, da smo tak odziv pričakovali. Nismo bili presenečeni, zato smo se z njim tudi kar uspešno spopadli.

Lagal bi, če bi po treh izvedbah rekel, da je koncept zero waste že v celoti sprejet. Ni. Potrebovali bomo še ogromno dela, potrpežljivosti in razlage. Eden ključnih partnerjev so lokalni gasilci, ki še vedno malce zavihajo nos, ko pride pogovor na steklene kozarce in pralni pribor. Razumem jih: primanjkuje jim kadra, steklena embalaža je dražja, in navsezadnje — zakaj bi bilo treba nekaj spreminjati, če že 30 let “odlično deluje” plastika?

Kako jih torej prepričamo? Preprosto: plačamo jih. In ko so plačani, delo opravijo korektno in profesionalno, čeprav jim koncept sprva ni blizu. Bilo bi nepravično, če ne bi poudaril, da so gasilci sicer eden najpomembnejših elementov organizacije: oni nadzirajo progo, tekače in potek dogajanja. Brez njih bi bil kaos. A za sprejetje zero waste pristopa je pač treba nekaj vložiti.

Glavni organizator dogodka je RIC Bela krajina. Tudi znotraj naše hiše ni vse popolno: največ upora povzroča pralni pribor. Res je, to vzame čas, vodo, živce, in je dodatno delo, ki si ga nihče ne želi. A kljub temu je koncept pri nas dobro sprejet — kar je izjemno pomembno.

Pomemben partner je tudi Komunala Črnomelj. Tudi njim ni čisto jasno, zakaj bi na vsakem dogodku morali imeti ločen zabojnik za bioodpadke. Na koncu ga sicer vedno dobimo, a s precej več razlaganja, kot bi človek pričakoval.

Kaj pa lokalno prebivalstvo? Iskreno: pravega odziva še ni. Dogodek poteka pri Osnovni šoli Dragatuš, a krajani ga še niso povsem posvojili. Razumljivo: dogodek traja več ur, poteka novembra, ko je mraz, povrhu pa ni gasilska veselica — in to je v naših krajih pomembna razlika. Pred nami je še veliko dela, predvsem na področju ozaveščanja in vključevanja skupnosti.

Lahinja Trail je torej hkrati zgodba o uspehu in neuspehu. Uspeh je v tem, da premikamo vzorce – delamo majhne, a pomembne korake naprej. Da vplivamo na gasilce, komunalo, lokalne prebivalce in druge organizatorje. Dogodek je postal dober primer prakse in tudi solidna promocijska zgodba (pa si ne zatiskajmo oči — v današnjem svetu je vse povezano z denarjem).

Je pa dogodek obenem tudi neuspeh: sistem mu namreč ni naklonjen. Steklena embalaža je dražja. Plastika za enkratno uporabo je še vedno dostopna. Dogodek ni populističen; pravzaprav je precej alternativne narave — kar v trenutni družbi ni ravno modni hit.

In kaj zdaj? Obupati? Nikakor. Prepričani smo, da bodo kmalu prav vsi dogodki morali vsaj delno slediti konceptu zero waste. Zato moramo biti pripravljeni, moramo izobraževati ljudi, institucije in organizatorje. In verjamem, da bo čez nekaj časa koncept zero waste postal nekaj povsem običajnega. Napačne prakse pa bodo priznane in sankcionirane.

Kdaj bo ta trenutek? Težko reči. A Lahinja Trail ostaja takšen, kot je bil od začetka: vztrajen. Njegova glavna naloga pa ostaja nespremenjena — spreminjati razmišljanje, ne le institucij, temveč vsakega posameznika.

Saj poznate pregovor: “Veriga je močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen.”
Pri Lahinja Trailu to še kako drži.

Šmalcelj, Gregor
Krajinski park Lahinja, RIC Bela krajina

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.