Zagotovo ste se že kdaj znašli v razmerah, ko ste bili tako žejni, da ste spili vodo, ki vam je bila v tistem trenutku na razpolago, ne da bi pomislili, da vam lahko škodi. Bivanjske razmere, v katerih ni varne vode, so nam, Slovencem, večinoma vendarle nepredstavljive. Hvaležni smo, da nismo med tistimi prebivalci tega planeta, ki se s pomanjkanjem varne vode soočajo vsak dan. Da zjutraj ni naša prva misel, ali bo naša družina imela dovolj vode za pitje. Ne ukvarjamo se z vprašanji, ali bomo zboleli, če bomo spili edino razpoložljivo vodo, ki nam je dostopna, ali se bo to zgodilo jutri, čez leto, dve. Ne predstavljamo si niti, kako nemočni, obupani in razdvojeni se počutijo starši, ki morajo svojemu otroku ponuditi vodo, za katero vedo, da mu bo škodovala in ga lahko stane življenja. Srh me spreletava še dolgo potem, če le za hip pomislim na to in se v naslednjem trenutku trudim težke misli nemudoma odplakniti s prijetnejšimi. Ne gre povsem. Se ne pustijo odgnati kar tako. Pa o tem kdaj drugič.   

Nelagodnost skušam pregnati z iskrivimi spomini na aktivne počitnice. No, priznam, tudi sama sem se nedolgo tega znašla v situaciji, ko sem v tujini pila vodo v nasprotju s svojimi previdnostnimi načeli. S somišljeniki sem se odpravila na precej naporen večdnevni treking, ko vzameš s seboj le najnujnejše in si pozoren na vsak dekagram prtljage. In čeprav je voda na takem potovanju nepogrešljiva, smo ob jutranjem pakiranju že tako prepolnih nahrbtnikov njihovo težo poskušali zmanjšati prav na račun vode. Zaupali smo tujim izkušnjam, da se lahko z vodo enostavno oskrbimo kar - na poti.

Pa je bilo treba takrat v hrib narediti precej več korakov, kot smo načrtovali, saj so nas kravji zvonci v bližini opozarjali, da dotočiti vodo v stekleničke iz tamkajšnjega izvira ni ravno varno. Z mešanimi občutki smo pogledovali navkreber po sicer čudovitem travnatem pobočju, visoko obdanem s sivim granitom. Kaj hitro bi se lahko znašli v razmerah, ko bi nam bilo res težko ali pa sploh ne bi mogli nadaljevati poti. Vse se je izteklo, kot je treba, počutje je bilo odlično, nihče ni obolel, saj z vodo mikroorganizmov, ki bi povzročali obolenja, k sreči nismo zajeli. Zagotovo pa tista voda iz zajetja, s katero smo se oskrbeli, ni ustrezala zahtevam za pitno vodo, zapisanim v zakonodaji. Sicer preskušanje tovrstne sreče zaradi previdnosti vsem dobronamerno odsvetujem.

Da z vodo ni vedno vse, kot bi moralo biti, nas opozarjajo tudi naša čutila, katerih naloga med evolucijo je med drugim bila, da so nas pravočasno odvrnila od nevarnosti za naše zdravje in nas z zaznavanji opozorila, kdaj je bolje, da vode ne pijemo. Vonj po zatohlem in okus po kovini v vodi v hotelu v Parizu je opozorilo, da je nekaj narobe in dovolj glasno sporočilo, naj vodo raje kupim. Pa čeprav po vsej Evropi velja enaka zakonodaja, ki pravi, da mora biti voda na pipi pri vsakomur pitna.

Od koderkoli pridem domov, po službi, opravkih ali po daljši odsotnosti z doma, prve korake v copatah naredim na poti v kopalnico, kjer si umijem roke, nato pa nekaj dodatnih še do kuhinje, kjer vodo najprej pustim steči iz pipe in si jo šele nato natočim v kozarec. Kakšno razočaranje, če je v vodi prisoten vonj po kloru! Pa čeprav sem sama v ekipi, ki se odloča o tem, ali bomo dezinfekcijo na oskrbovalnem območju, kjer živim, uporabili ali ne, in v kakšnih koncentracijah bo to potrebno. Do uporabnikov se mi ne zdi etično, da bi uporabljali slogan 'pijmo vodo iz pipe' ali kaj podobnega, če ima vonj, ki od pitja odvrača. Pa četudi se povsem zavedam, da dezinfekcijo uporabljamo izključno zato, ker je to rešitev, ki jo trenutno imamo in jo potrebujemo, da izpolnjujemo zakonodajne zahteve. Standard oskrbe s pitno vodo, če je v njej prisotno dezinfekcijsko sredstvo, pa je zagotovo nižji, kot bi lahko bil.

Rešitev vedno je, a če parafraziramo Einsteina, jo je treba poiskati na višjem miselnem nivoju, kot smo težavo povzročili. V slovenskih vodovodih si vsi želimo optimalnih razmer, ki bodo omogočale, da bomo pili dobro vodo. Rešitev za ohranitev in dvig standarda v slovenskih vodovodnih sistemih – kjer so se v zadnjih desetletjih razmere zagotovo izboljšale – so še višja finančna vlaganja vanje, a podprta z dobrimi projekti in izvedbo, nad katerimi bedi ustrezno usposobljen in odgovoren kader, da ne bi brez zadostnega učinka zapravljali še tistih sredstev, ki so na razpolago. Odgovornost za vzpostavitev ustreznih razmer, ki bodo to omogočale, pa nosi več deležnikov: izobraževalni sistem, iz katerega naj bi izhajali usposobljeni kadri, državne institucije z vzpostavljanjem zakonodaje in nadzorom nad njo, v prvi vrsti pa občina, ki je lastnica infrastrukture.

Nas, odgovorne državljane, bodo morale v prihodnje začeti zanimati tudi zadeve, ki smo jih donedavnega povsem zaupali drugim, če želimo, da bodo šle v pravo smer. Še vedno nam je tuje biti aktiven državljan, kar je posledica vplivov preteklih režimov, v katerih so živeli naši starši, in zrcalo naše vzgoje. Kar čakamo in čakamo na druge, da se zganejo, in pri tem nam še kar ni povsem jasno, da se je treba aktivirati, torej povezovati in sodelovati, se zavzemati, udejstvovati, udeleževati, vključevati in se v tej smeri izobraževati, če ne želimo, da gredo stvari, ki nas zadevajo, mimo nas.

In pitna voda je zagotovo naša skupna skrb, seznam pa se tu še zdavnaj ne konča.

Odgovorno bomo kot državljani ravnali že takrat, ko bomo vodi iz pipe zaupali, seveda, če si to naše zaupanje tudi zasluži. Kakšno vodo pijemo in kje je mogoče najti informacije o tem, mora vedeti vsak. Ne smemo pričakovati, da nam bo nekdo te podatke prinesel kar na pladnju. Morajo pa nam biti dostopni. Morda si boste vzeli čas in to preverili že danes.

Nato pa po korakih, pardon kapljicah, naprej do zdrave družbe, v vseh pogledih.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.