Avtor: Urša Zgojznik, sopredsedujoča Vesne zelene stranke, dne 15. february 2022, 18:02

Bil je avgust 2009. Naletiš na novico “Očistimo Slovenijo v enem dnevu - Let's do it Slovenija 2010.” Pogledaš video in vstaneš. To je to. To je to - kar čakaš! Kar potrdi tvoj pogled na naravo, svet. Kar takoj jim pišeš in si zraven. 

In potem se zgodi 17. april 2010. Nekaj, v kar mnogi niso verjeli, v kar si sam na momente dvomil. En dan združi 270.166 prebivalcev Slovenije. V ideji, da smo sami tisti, ki lahko za naravo, okolje in Slovenijo naredimo največ. Akcija Očistimo Slovenijio v enem dnevu! se je nehote močno zapisala v zgodovino z mnogočem. Pomenila je prvi resen projekt, ki je angažiral ljudi na Facebooku. Bil je prvi projekt, ki je združil vse prej nepovezane čistilne akcije. Bil je prvi vseslovenski prostovoljni projekt z dodelano organizacijo in ekipo v vsaki slovenski občini. In seveda: združil je prav vse slovenske občine - še tiste, ki si tega niso želele, so na koncu morale biti zraven.

In potem pustiš redno službo za nedoločen čas z dobro plačo. Ker veš, kaj lahko ustvariš skupaj - z ljudmi, ki verjamejo v to, da se stvari da spreminjati. Ker veš, da te take stvari delajo živega. Ker veš, da je toliko za narediti, da bi mogoče en dan bilo odpadkov manj - vsaj v naravi. 

In greš v nevladništvo, aktivizem. Brez jasne slike, kako boš plačeval kredit v prihodnjih letih. In vsi okoli te sprašujejo: “Zakaj ti je to treba?” V resnici ne veš, samo greš.

Potem začneš ekipno postavljati organizacijo na noge. Se srečaš z razpisi, prvimi projekti. Se zaveš, da ni nobene garancije, da bo naslednji mesec plača za vse sodelavce. Delaš še mnogo drugega, da gre mesec skozi. In pridejo vsakič znova nove vizije, novi projekti. Z ekipo mnogo pred časom (2010!) težiš organizatorjem dogodkom, da naj uporabljajo pralne kozarce. Ozaveščaš in težiš o prekomerni rabi plastičnih vrečk (2011). Začneš javno razpravljati o gorah rabljenega tekstila (2010). Butaš v zid in razmišljaš, kako nagovoriti problem odpadne hrane (2012). In tako naprej.

Kreiraš. Koliko zgodb! Koristnih projektov! In koliko enih fajn ljudi, ki vsak zase, v svojem okolju premikajo stvari, vsak dan po malo. 

Potem enkrat ugotoviš, da je mnogo zastavljenega realiziranega, da društvo stoji in je uspešno. Da ima ogromno pridobljenega znanja, visoke standarde, še mnogo priložnosti in predvsem se mu vedno znova priključijo novi, krasni ljudje. 

Potem se za silo zasidraš in ustališ zasebno življenje. Veš, da je mnogo lepih zgodb za tabo. Prejmeš najbolj prestižne, nedosegljive nazive. Razumeš, da so ti slabe izkušnje prišle ravno prav za prizemljitev in realen pogled na svet. Si zadovoljen. A te žre. Nenehno iskanje sredstev, nenehno prepričevanje, da je okolje naša skrb. Vse pogostejše spraševanje, kje so tisti, ki bi morali stvari oddelati. In kaj zares počnejo.

In spoznaš nekatere politike pri Evropskih Zelenih. In skapiraš, da resno in iskreno mislijo. Da te razumejo, da bi ti lahko pomagali. In spet greš. Za tistim občutkom. Poskusiš najti somišljenike, močno tvegaš. “Zakaj ti je to treba?” te spet mučno sprašujejo. Politika?! Kandidiraš na evropskih volitvah. Pogoriš. Nič hudega. Večina sopotnikov odide, nekaj pomembnih ostane. 

Rodiš otroka. Še bolj te skrbi. Apatičnost, prihodnost. Zatiskanje oči. Hrana. Voda. Zrak.

Pojavijo se novi somišljeniki. Občutek, da bi se nekaj lahko spet premaknilo, je zopet tu. Greš za njim. Debatiraš, se presedaš na zoom sestankih, dvomiš. Upaš. Preigravaš. Se sprašuješ: zakaj. Ne maraš zares načina delovanja v politiki, odnosa ljudi do področja, ki najbolj dramatično vpliva na naša življenja. Na živce ti gre beseda stranka, pa tudi zapisniki, konvencije in resolucije itd. 

A ne maraš tudi odtujenosti politike od ljudi, neaktivne t.i. lokalne odbore, generalnega nezavedanja, kako pomembno je biti aktivni državljan. In seveda te moti to, da je spet treba neskončno prostovoljit, raznašat letake, zbirat podpise, ker bi nekdo rad za ceno zelenega turizma pozidal nabrežja rek in jezer. In to, da je pač lažje vreči milijone v nove sežigalnice namesto v izobraževanje, ozaveščanje in spreminjanje načina življenja, ki bi ustvaril manj odpadkov. 

A postajaš vedno bolj prepričan, da je čas zdaj! In da Slovenija to res potrebuje. Zeleno stranko. Ki bo slovenski naravi pomagala ohranjati sijaj, ljudem vrnila malo upanja, in pokazala, da smo vsi tisti, ki moramo sodelovati za dobro prihodnost nas in naših otrok. 

Zakaj? Zato. Grem naprej. A ne podiram mostov. Vsi, s katerimi smo jih gradili, ste na tej poti zraven. Če slučajno še niste, pa še boste! Se srečamo pri Vesni

Urša Zgojznik, sopredsedujoča Vesne zelene stranke

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.