Med udeleženci svetovne konference Let's Do It World! 2018 v estonskem Talinu so bili številni eksperti-veterani, ki so si ukvarjanje z odpadki izbrali za življenjsko delo – sodeč po njihovi zavzetosti bi verjetno mnogi od njih rekli, da si je to delo izbralo njih. Tako sem imela izjemno priložnost, da sem se lahko v dveh dneh pogovarjala z nekaj odpadkovnimi težkokategorniki, od katerih bi s svojo zgodbo vsak lahko napolnil knjigo.

Kapitan Charles Moore, na primer, jo tudi je: Plastic Ocean je knjiga, ki ga spremlja na potovanjih poleg prozorne vrečke, ki jo vidite na fotografiji. »Veš, kaj je to?« »Zbirka plastičnih koščkov?« sem ugibala. »Havajska plaža,« je odvrnil kapitan. »Do leta 2050 bo v morjih polovica plastike in polovica rib – če ne bomo prenehali v morje valiti plastike in mu dali priložnost, da jo postopoma izvrže.« Charles Moore je Kalifornijec, ki takrat, ko ne pluje po oceanu, že 44. leto prideluje organsko hrano na svojem mestnem vrtu. Leta 1994 je ustanovil neprofitno organizacijo za raziskovanje morja Algalita, ki preučuje in obnavlja obalne vode v južni Kaliforniji. Leta 1997 pa se je osredotočil na raziskovanje plastičnih odpadkov v oceanu, njihovega vpliva na morsko okolje in ozaveščanje o plastičnem onesnaževanju. »Če bodo ljudje vodili, jim bodo voditelji sledili,« je njegovo spoznanje, ki ga deli s kolegom Rickom Anthonyjem, okoljskim aktivistom in ustanoviteljem Zero Waste USA. V ta namen pa je treba ljudi opremiti z informacijami – in oba jih delita jedrnato, duhovito in neutrudno.

»Pesek« s havajske plaže

Tania Hamilton iz Tanzanije mi je pripovedovala o svoji organizaciji Nipe Fagio, v svahiliju Podaj mi metlo – tj. opremi me, da poskrbim za svoje odpadke. Vključiti želijo šole, skupnosti, privatni sektor, lokalne oblasti. Akcija Očistimo svet! jih je navdihnila že leta 2014, saj pomanjkanje sistema za pobiranje odpadkov (do odlagališč jih pride komaj 25 %) povzroča hude okoljske in neposredne zdravstvene probleme. Toda kako očistiti celo državo, katere glavno mesto Dar es Salam je med dvanajstimi najbolj umazanimi na svetu? Zato Tania dela z ženskimi skupinami, kjer si predajajo izkušnje za gospodinjenje s čim manj odpadki. In seveda skrb za zdravje družine, ki je zaradi sežiganja plastike – revni ljudje jo uporabljajo za kurjavo – vidno ogroženo. Ženskam, katerih vsakodnevna skrb je, kako bodo nahranile družino, morda niso mar izumirajoče želve ali albatrosi, lastno zdravje in zdravje otrok pa jim je.

Iz Afrike prihaja še en neutruden borec za boljšo prihodnost, ki temelji – kot vemo – na otrocih – Carlos Serra iz Mozambika. »Naša kampanja pravzaprav ni čistilna, ampak je izobraževalna,« poudarja. »Zakaj bi čakali na odločitve politikov? Programe o ničelni stopnji odpadkov uvajamo že v osnovne šole, saj je z otroki najlaže delati, na to temo se povezujemo tudi z organizacijami, ki odpirajo nova delovna mesta.« Mozambik je revna dežela, zato so ljudje že začeli zbirati karton, lepenko, steklo in kovine kot vir zaslužka.

Imela sem kratek, a lep privilegij pogovorov z iskrivo Peg Sage Oetjen, Američanko, ki živi v Estoniji, blizu sinove družine, saj se je poročil z Estonko. »Zaradi nekih zdravstvenih nevšečnosti me je že imelo, da ne bi šla na konferenco,« mi je rekla. »Ampak me je prešinilo: če zdaj ostanem doma, si bom priznala, da sem stara. Kakšen smisel pa bi imelo to, lepo te prosim.« Peg je čudovit primer mladega srca – kot vsi drugi pripadniki njene generacije, ki sem jih spoznala na konferenci – v kombinaciji z modrostjo, ki se nabere z leti. Zares moraš imeti mlado srce, da se ukvarjaš s smetmi, ko pa večina tvojih vrstnikov meni, da jim pripada počitek v pokoju. Ampak kakšno osmišljeno življenje je to! In sklenili sva, da ostaneva v stiku, da se bova spodbujali ob vsem delu, ki nas letos še čaka. In si od časa do časa napiševa: »KOKO« - Keep on keeping on.

Piše: Jana Lavtižar