SEŽIGALNICA V LJUBLJANI: Odločevalci naj zaščitijo naše zdravje in okolje

Ljubljana, 10. 11. 2026 – Kljub množičnim kritikam zdravstvene stroke in civilnodružbenih organizacij nekateri županski kandidati v Ljubljani še naprej zagovarjajo sežigalnico kot neproblematično rešitev za ravnanje z odpadki. Predstavniki mreže Plan B za Slovenijo – mreže nevladnih organizacij za trajnostni razvoj odločevalce na državni ravni in županske kandidatke in kandidate v Ljubljani pozivajo, naj postavijo zdravje ljudi na prvo mesto in ustavijo projekt sežigalnice. Sežigalnica v Ljubljani predstavlja zdravstveno grožnjo za prebivalke in prebivalce ter nevarnost za naravne vire in ekosisteme. Vse več držav v Evropi opušča sežigalnice, ker spodkopavajo podnebne in druge razvojne cilje, na finančno tveganje projekta pa so opozorili tudi člani nadzornega odbora občine.

Gradnja sežigalnice v Ljubljani bi imela številne negativne vplive:

Resna zdravstvena tveganja za prebivalke in prebivalce

Ljubljana je po kakovosti zraka med najbolj onesnaženimi mesti v Evropi. Zdravstvena stroka že leta odločno opozarja: sežig odpadkov v zrak spušča rakotvorne in druge toksične snovi, ki jih tudi najnaprednejši filtri ne morejo zadržati. Prebivalci mest s sežigalnicami odpadkov zato pogosteje zbolevajo za rakavimi obolenji, dihanje onesnaženega zraka pa poveča tveganje za astmo, kronični bronhitis ter bolezni srca in ožilja. Otroci so bolj izpostavljeni prirojenim nepravilnostim ter motnjam v razvoju pljuč in možganov. Neodgovorno je v slabo prevetreno kotlino umeščati objekt, ki bo še dodatno poglabljal zdravstvena tveganja prebivalk in prebivalcev.

Ogrožanje naravnih virov in ekosistemov

Zagovorniki sežigalnice se sklicujejo na napredne filtre in sofisticirano tehnologijo, vendar študije razkrivajo zaskrbljujoče vrednosti dioksinov, težkih kovin in večnih kemikalij v okolici sežigalnic odpadkov v Španiji, Franciji in na Nizozemskem. Medtem ko čakamo odločitev Ministrstva za okolje in prostor o izdaji koncesije za gradnjo sežigalnice odpadkov, so mediji poročali, da se predlagana lokacija v Ljubljani nahaja na vodovarstvenem območju. Kje so javne analize in presoje vplivov na okolje, da so odločevalci in podporniki projekta sploh predlagali tako visoko tvegano območje?

Spodkopavanje podnebnih in drugih strateških ciljev

Vse več evropskih držav prepoznava neperspektivnost sežigalnic in spreminja svoje strateške usmeritve. Danska je zaradi podnebnih ciljev napovedala zaprtje kar tretjine sežigalnic do leta 2030. Nizozemska je drastično obdavčila in otežila njihovo delovanje. Na Švedskem delež recikliranih odpadkov že leta stagnira, saj so sežigalnice odvisne od stalnega dotoka odpadkov.

Tehnološki zaklep in ekonomski nesmisel

Ocenjeni investicijski stroški za sežigalnico v Ljubljani znašajo kar 489 milijonov evrov. Za rentabilno obratovanje sežigalnice bi se za vsaj 30 let, tj. trajanje koncesije, zaklenili v sistem, ki nas odvrača od sistemskega zmanjševanja količine odpadkov. V Evropi imamo že sedaj več sežigalnic, kot jih potrebujemo za predelavo lastnih odpadkov, zato je gradnja sežigalnice ekonomsko tvegan in razvojno nesmiseln projekt.

Naslednji župan ali županja Ljubljane bo imel priložnost ustaviti načrtovanje škodljivih projektov, ki ogrožajo zdravje ljudi in okolja. Odločevalce pozivamo, naj vlagajo v sodobne in obnovljive energetske sisteme ter v krožno gospodarstvo, da problematiko ravnanja z odpadki naslovimo odgovorno in celovito.

Aljoša Petek, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja: “Ustava v 72. členu vsakomur zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja. Čiste sežigalnice odpadkov ni. Po podatkih zdravnikov 250 prebivalk in prebivalcev v Ljubljani vsako leto prezgodaj umre zaradi onesnaženega zraka. Med 400 in 490 milijonov EUR naj bi stala sežigalnica po oceni Energetike Ljubljana, ki bo v to okolje prinesla dodatno onesnaženje. 30 let je doba, za katero se bo podelila koncesija za delovanje sežigalnice, brez presoje vplivov na okolje ali zdravje. Jasno je, zakaj se MOL boji referenduma, saj si ne predstavljam racionalne osebe, ki bi tovrsten projekt podprla.” 

Livija Marko, Umanotera: “Kljub jasni evropski zakonodaji, ki nas zavezuje k zmanjšanju količine odpadkov, so zagovorniki sežigalnice letos že večkrat izjavili, da bo količina odpadkov samo še naraščala – kot da gre za neizogiben pojav. Kje je politična volja za vlaganje v trajnostne rešitve, ki ne ogrožajo zdravja prebivalk in prebivalcev? Zdravstvena stroka je jasno predstavila, zakaj je v gosto poseljena območja neodgovorno umeščati sežigalnice, in tudi prebivalke in prebivalci moramo imeti besedo pri nadaljnjem razvoju prestolnice. Zato je ključno, da ta teden na lokalnih volitvah zagotovimo čim višjo volilno udeležbo in jasno pokažemo, v kakšnem okolju želimo živeti. Od bodočega župana ali županje pričakujemo, da prisluhne stroki ter prebivalkam in prebivalcem prestolnice.”

Nina Tome, okoljska organizacija Focus: “Kakovost zraka v Ljubljani je že danes med najslabšimi v Evropi. Gradnja sežigalnice v neprevetreni kotlini, kjer zaradi onesnaženega zraka vsako leto prezgodaj umre 250 ljudi, naši otroci pa nadpovprečno zbolevajo za astmo, je zločin nad zdravjem Ljubljančank, Ljubljančanov in vseh, ki v mesto vsakodnevno prihajajo na delo. In noben filter, tudi “najsodobnejši”, ne ustavi najnevarnejših ultrafinih delcev, dioksinov in mikroplastike. Ti nevidni strupi prodirajo v naš krvni obtok in možgane, povečujejo tveganje za raka ter trajno zastrupljajo našo hrano in tla. Sežigalnica problema odpadkov ne reši, le pretvori ga v onesnažen zrak.”

Jaka Kranjc, Ekologi brez meja: “Ne le, da je predvidena investicija na tono kapacitete dvakrat dražja od primerljivih v tujini, predlagatelji sami priznavajo, da jim je za gospodarno rabo javnih sredstev vseeno. To bi moralo sprožati alarme.”

Alenka Kreč Bricelj, kulturno ekološko društvo Smetumet: “Edini način, da bo na svetu manj smeti je, da proizvajamo manj smeti. Žal se dogaja ravno nasprotno. Gradi se predimenzionirana infrastruktura za ravnanje z odpadki, kar več kot očitno nakazuje, da odločevalci v prihodnosti pričakujejo povečanje količine odpadkov. Občani in občanke bomo cenejše položnice plačali z lastnim zdravjem, dobiček od kurjenja odpadkov pa bo končal v žepih elite. Načrtovanje infrastrukture za ravnanje z odpadki mora slediti trajnostnim politikam in naporom vseh nas za zmanjšanje količine odpadkov. Vse ostalo je kovanje dobička na račun našega zdravja in na račun kvalitete življenja naših otrok.”