Avtor: Jaka Kranjc, dne 11. july 2016, 10:07

Dober mesec nazaj je na strani Habitica potekal izziv Zero Waste Week. Kot ponavadi gre za pavšalno interpretacijo, ki ne pomeni tedna brez odpadkov, a teden brez mešanih, ne-ločljivih ostankov odpadkov. Izziv je tako precej lažji.

 

Spletna aplikacija je namenjena krepitvi dobrih navad skozi igro in izogibanju slabih. Uporabniki pri tem sodelujejo in eden od načinov so skupinski izzivi. Prvo je potekal izziv sledenja lastnim odpadkom in spoznavanja lokalnih možnosti za ločeno zbiranje, ponovno uporabo in preprečevanje.

 

Po ogrevanju pa se je začel Zero Waste Week z namenom, da vsak sodelujoči en teden ne proizvede prav nič mešanih odpadkov in udejanji kakšno idejo iz prejšnjega izziva. Sledi nekaj utrinkov sodelujočih iz različnih držav.

 

Habitica monster

Še ena odpadkovna pošast (foto: Habitica.com)

 

Uporabniku iz Združenega kraljestva se je zdelo, da ima veliko srečo, da lahko zavrženo hrano oddaja skupaj z odpadki z vrta, oboje pa gre naprej v kompostiranje. Težave so mu povzročali plastični ovitki, za katere pri njih še nimajo razvitega recikliranja.

 

Američkanki je spodletel že prvi dan, a ni odnehala. Papirnate robčke je smatrala za mešane odpadke, kar je skupina hitro popravila — sodijo na kompost. Drug predmet, s katerim je imela težave, pa je bila zobna nitka. Ena od nemških uporabnic se je takoj odzvala in delila povezavo na trgovino z biorazgradljivimi iz svile (v stekleni embalaži!). Američanka pa se je vmes odločila, da bo počasi naredila t.i. bottle brick, počasi napolnila plastenko z nereciklabilnimi odpadki in ga nato uporabila kot gradbeni element.

 

Dva Portugalca sta potožila, da kompostiranje v micenem stanovanju in študenskem domu ni možno ali zaželjeno. Nekdo ju je takoj spomnil na manjše hladne in vermikulturne kompostnike. Druga uporabnica je imela težave z mačkami, saj njena komunala tudi za kompostu prijazni “pesek” zahteva oddajo med mešane odpadke.

 

Veliko udeležencev se je pritoževalo nad omejitvami na delovnem mestu. Od manjka košev in podpore sodelavcev do uporabe neizogibnih bodočih smeti, kot so zaščitne rokavice za enkratno uporabo v kemijskem laboratoriju. Najbolj vestni so reciklabilne odpadke iz službe nosili domov; nekateri celo na skrivaj!

 

Sledila je živahna debata o ženski higieni in raznih oblikah menstrualnih skodelic, vložkov iz blaga in celo spužev. Malo bolj umirjeno pa o lakih za nohte — kakšne izbirati, da jih lahko odstranimo brez nevarnih spojin? Dokončnega odgovora nismo dobili, tako da bo z raziskovanjem okolju prijazne kozmetike še nekaj dela.

Zobna nitka iz svile (foto: ZWL)

 

Miru niso imele niti vžigalice. Ponekod jih očitno nočejo med organskimi odpadki, a se je izkazalo, da so poleg vžigalnikov (navadnih in preživetvenih) na voljo tudi take s kartonsko osnovo. Podobno je včasih težko dobiti čajne svečke brez kovinske embalaže, ki vedno ostane za njimi. Tu so spet v prednosti Nemci, saj se da pri njih kupiti tudi ločene steklene nosilce za čajne svečke (brez kovine).

 

Seveda ni šlo brez konfliktov s hrano. Nekateri so se prav izogibali restavracijam, saj tam nimajo nadzora, mnogim se je pa tudi zdelo, da gre v en obrok preveč surovin in da še preden ga dobijo na krožnik, nastane preveč zavržkov. Sledila je diskusija o užitnosti bananinih olupkov in kako niso vsem po godu — še kivijeve raje jedo, čeprav so kosmati.

 

Več udeležencev je začelo nositi svoje malice v službo in prenehalo z nakupovanjem predpakiranih živil. Drugim je šla v nos bolj embalaža hrane in so začeli uporabljati posode za večkratno uporabo ali krpe prepojene z voskom za ohranjanje svežine in izogibanje folijam. Pa nakupovalni listki in drugi ukrepi iz naše orodjarne.

 

Za največ vroče krvi pa je poskrbel Šved, ki je veliko uspešnost njihovega načina ravnanja z odpadki utemeljil z dejstvom, da jih morajo za sežig še uvažati iz Norveške. Stopnja ločenega zbiranja pa se tačas ni zvišala že desetletje.

 

chainmail

Verižna srajica. Dom mojim odpadkom? (foto: FrndlyCombatant)

 

In kako je šlo meni? V Ljubljani je dovolj odpadkovne infrastrukture in čeprav po večih letih še vedno nimamo niti ene trgovine brez embalaže, dvomim, da bi tam našel, kar mi je povzročalo preglavice: koruzne ploščice. Vedno so v manjših pakiranjih, po možnosti še s plastificirano žičko. Če bi jih delal doma, bi porabil preveč olja. Kratke žičke so koristne na potovanjih, za ad-hoc popravila in še kaj, a počasi se mi jih nabere preveč. Dozdeva se mi, da bi lahko z izmeničnim vzorcem naredil "tkanino" ... Nadalje sem se spotaknil ob palčke za ušesa — plastika in bio odpadek v enem. Poleg različnih alternativ sem bil podučen, da gre še za en družbeni konstrukt in je njihova raba lahko celo nevarna zdravju.

 

Izziv je bil za mnoge pretežak, a smo se pri tem vsi nekaj naučili, bolj spoznali lastne vire odpadkov in po malem izboljšali stanje. Kot je edino prav, večina izziva tudi ni smatrala samo kot več ločenega zbiranja, a smo delali tudi na preprečevanju nastajanja odpadkov.

 

Piše: Jaka Kranjc

 

PS: Kako je bilo, ko je Petra poskusila brez mešanih ostankov preživeti cel mesec, pa si lahko preberete tukaj.