Slovenija na poti do Zero Waste

V zadnjih desetih letih smo v Sloveniji na področju ločenega zbiranja in recikliranja komunalnih odpadkov naredili velik korak in se tako tudi v evropskem merilu zavihteli med najboljše. Vzpostavljen sistem predstavlja dobro osnovo in sistem lahko z relativno preprostimi izboljšavami še nadgradimo in tako postanemo primer dobre prakse, kako na nacionalnem nivoju postati Zero Waste družba oz. družba brez odpadkov.

To je še toliko bolj pomembno zato, ker se kot rešitev problema odpadkov ponovno ponuja izgradnja vsaj ene sežigalnice oz. t. i. objekta za njihovo termično obdelavo. Sežig v nobeni obliki nikoli ni sodil v Zero Waste strategijo oz. v družbo brez odpadkov, saj je ideja pravzaprav nastala na osnovi nasprotovanja lokalnih skupnosti takšnemu načinu predelave odpadkov.

Več o samem principu Zero Waste in nekaj primerih dobrih praks si lahko preberete v tem članku Življenje brez odpadkov: Strategija Zero waste in na spletni strani iniciative Zero Waste Europe.

V javno razpravo pa ponujamo osnutek vizije Zero Waste Slovenija. Vsa mnenja in predlogi so zelo dobrodošli, pišite nam.

1. OSNUTEK VIZIJE ZERO WASTE SLOVENIJA - SLOVENIJA BREZ ODPADKOV V 7 TOČKAH

1. Slovenija brez odpadkov predstavlja veliko priložnost, da enega od problemov, s katerimi se trenutno soočamo, spremenimo v izziv.
2. Slovenija brez odpadkov dodatno podpira promocijo države kot čiste, zelene turistične destinacije, kjer se prebivalci zavedajo dragocenosti svojega naravnega bogastva in z njim tudi temu primerno ravnajo. Slovenija ima tako vse možnosti za razvoj 100 % čiste blagovne znamke.
3. Slovenija brez odpadkov je zaščitni znak, ki zunanjim trgom dokazuje, da pridelki in izdelki prihajajo iz neonesnaženega okolja, brez skritih tveganj kot so onesnažen zrak, voda ali prst.
4. Z ločenim zbiranjem, recikliranjem in kompostiranjem maksimalne količine materialov se bo zmanjšala potreba po uvozu surovin in zagotovila njihova popolna izraba. Lokalne skupnosti bodo obvladovale in kontrolirale vedno dragocenejše materialne vire.
5. Dolgoročni stroški ravnanja z odpadki se bodo občutno znižali, živeli bomo v zdravem okolju, prihodnje generacije pa razbremenili skrbi zaradi onesnaževanja.
6. Slovenija brez odpadkov omogoča odpiranje novih delovnih mest na področju ločenega zbiranja, kompostiranja, predvsem pa recikliranja različnih materialov.
7. Raziskave, razvoj in inovacije, ki predstavljajo možnosti izvoza na tuje trge in s tem utrjevanja 100 % čiste blagovne znamke Slovenije, bodo imele prosto pot v iskanje novih rešitev na področjih:

• uporabe ne-toksičnih materialov,
• izdelkov in embalaže, ki jih je preprosto reciklirati,
• organizacije proizvodnih procesov s čim manjšimi količinami nastalih odpadkov,
• novimi načini recikliranja odpadkov in ravnanja z biološko razgradljivimi odpadki.

Zero Waste strategija (foto: www.arla.com)

2. LOČENO ZBIRANJE IN PREDELAVA BIOLOŠKO RAZGRADLJIVIH ODPADKOV

Ločeno zbiranje biološko razgradljivih odpadkov je ključnega pomena iz več razlogov:

• na odlagališčih povzročajo nastajanje toplogrednega plina metana in z ločenim zbiranjem prispevamo k uresničevanja kjotskega protokola,
• na odlagališčih nastajajo organske kisline, ki onesnažujejo podtalnico,
• povzročajo smrad iz odlagališč,
• predstavljajo velik delež v sestavi komunalnih odpadkov (v Sloveniji brez papirja kar četrtino),
• če jih mešamo z ostalimi odpadki, jih onesnažimo in močno otežimo njihovo nadaljnjo obdelavo.

Zato tako EU kot nacionalna zakonodaja prepovedujeta odlaganje neobdelanih biološko razgradljivih odpadkov na odlagališča.

Biološko razgradljivi del komunalnih odpadkov sestavljata v grobem dva tokova: ostanki hrane in odpadki iz vrtov (zeleni odrez). Oba tokova imata svoje posebnosti tako pri ločenem zbiranju kot pri nadaljnji predelavi.

2. 1. Ločeno zbiranje ostankov hrane
Ločeno zbiranje ostankov hrane naleti na dva problema in sicer ostanki hitro gnijejo in vsebujejo veliko vlage, zato je še posebej pomembno, da sistem zagotavlja ustrezen način in frekvenco zbiranja. Zgolj v primeru čistega zbiranja, postane le to sprejemljivo tudi za prebivalce, s čimer dosežemo ustrezno raven sodelovanja. Ostanki hrane ne predstavljajo velikega volumna, zato se lahko uporabljajo cenejši načini transporta.

2. 2. Ločeno zbiranje odpadkov iz vrtov
Odpadki iz vrtov ne vsebujejo veliko vlage in ne povzročajo neprijetnega vonja ali izcednih vod. Zahtevajo manjšo pogostost zbiranja in sezonsko močno nihajo. Imajo pa večji volumen in zato je dražji tudi transport. Odpadke iz vrtov je tudi lažje kompostirati in kompost dosega visoko kakovost. Deloma lahko stroške znižamo z brezplačnih oddajanjem odpadkov iz vrtov v zbiralnico ali kompostarno.

2. 3. Kompostiranje doma
V Sloveniji je za ločeno zbiranje in kompostiranje biološko razgradljivih odpadkov pomembno tudi dejstvo, da nimamo velikih mest, pa tudi tista največja imajo velik delež individualnih hiš z vrtovi. V Sloveniji bomo spodbujali kompostiranje doma, s čemer bodo gospodinjstva občutno prispevala k čistosti ostalih odpadkov. Za spodbujanje kompostiranja doma se bo izvajala intenzivna pozitivna promocija in posnele izobraževalne oddaje, s čimer želimo prebivalce Slovenije motivirati za tovrstno preprečevanje nastajanja odpadkov.

2. 4. Razvoj in inovacije za predelavo biološko razgradljivih odpadkov
Biološko razgradljive odpadke je možno predelovati na različne načine. Pri pridobivanju visoko kakovostnega komposta je pomembno, da zagotovimo ustrezno kakovost vhodnih odpadkov. Poseben izziv predstavljajo blata čistilnih naprav, največjega tista z visoko vsebnostjo toksičnih snovi. Na področju predelave biološko razgradljivih odpadkov obstaja še velik prostor za raziskave in inovacije tako pri zniževanju toksičnega potenciala, sistemih ločenega zbiranja, osveščanja prebivalcev, kot tudi samih procesov predelave.

2. 5. Finančne spodbude
Eko sklad razpisuje sofinanciranje oz. subvencije za projekte na področju ravnanja z odpadki. Med prioritetne točke razpisa bo uvrstil postavitev malih kompostarn v lokalnih skupnostih, ki stroškovno niso zahtevne. Za večje in bolj kompleksne kompostarne in druge načine predelave biološko razgradljivih odpadkov pa bodo ministrstva in centri za ravnanje z odpadki kandidirali na razpisih iz kohezijskih skladov ter drugih virov evropskih sredstev, ki jih do sedaj še nismo znali v zadostni meri izkoristiti.

3. PREPREČEVANJE NASTAJANJA IN PONOVNA UPORABA 

Preprečevanje nastajanja odpadkov in ponovna uporaba sta na vrhu hierarhije ravnanja z odpadki, kot jo določajo strategije in zakonodaja EU. Slednja je z direktivo o odpadkih iz leta 2009 državam članicam določila obveznost, da morajo do konca leta 2013 pripraviti ustrezen operativni program, česar pa Slovenija do danes (avgust 2013) še ni pripravila. Zakonodaja EU preprečevanje nastajanja odpadkov definira kot ukrepe preden snov, material ali izdelek postane odpadek, kar zmanjša:

• količino odpadkov vključno s ponovno uporabo ali podaljšanjem življenjske dobe,
• škodljive vplive nastalih odpadkov,
• vsebnost nevarnih snovi v materialih in proizvodih.

3. 1. Eko parki oz. centri ponovne uporabe
V lokalnih skupnostih bo nastalo kar nekaj praktičnih primerov Eko parkov oziroma Centrov ponovne uporabe, kjer se bodo izziva preprečevanja nastajanja odpadkov lotili na več različnih načinov. Pred postavitvijo parka ali centra bodo pregledali podobne formalne in neformalne načine ponovne uporabe, da jim centri ne bodo ustvarjali konkurence oz. da bodo že obstoječe dejavnosti dodatno podprli.

Eko parki bodo nastali s pomočjo lokalne skupnosti, ki bodo zagotovile skupen pokrit prostor, ter ga oddale v uporabo za različne dejavnosti:

• male kompostarne,
• popravila koles, malih gospodinjskih aparatov, elektronske opreme, računalnikov, pohištva,
• prodaja ali oddaja rabljenih oblek, igrač, otroške opreme, knjig, ipd.,
• programi porabi do konca: zbiranje in uporaba, prodaja ali oddaja lakov, barv, drobnega gradbenega materiala ipd., ki mu še ni pretekel rok uporabe.

Poleg zmanjševanja nastajanja odpadkov bodo takšni parki ali centri prinesli celo vrsto drugih pozitivnih učinkov:

• možnost odpiranja novih delovnih mest,
• možnost dejavnega vključevanja prostovoljcev in upokojencev, s tem pa prenos znanja na mlajše, ki so jim kasneje odprte možnost samostojnega podjetništva ali lažje iskanje zaposlitve,
• prostor za izobraževanje otrok o ravnanju z odpadki,
• sodelovanje s humanitarnimi organizacijami in povezovanje različnih socialnih programov,
• izobraževanje o kompostiranju doma ipd.

3. 2. Odgovornost proizvajalcev
Odgovornost proizvajalcev se uporablja v EU in nacionalni zakonodaji na različne načine. Osnovno vodilo pa je, da proizvajalci prevzamejo vso ali del odgovornosti za ravnanje s svojimi izdelki in embalažo, ko le ti postanejo odpadek.

Reševanje problema odpadkov se tako prenese v zasnovo izdelkov, ki jih je potrebno zasnovati, tako da:

• ne vsebujejo okolju in zdravju nevarnih materialov,
• vsebujejo čim več recikliranih materialov,
• vsebujejo materiale, ki jih je preprosto razstaviti in reciklirati,
• omogočajo ponovno uporabo in daljšo življenjsko dobo izdelkov.

3. 3. Drugi ukrepi in instrumenti na nacionalnem nivoju
V okviru operativnega programa preprečevanja nastajanja odpadkov bodo nastali naslednji okviri ukrepov:

• načrtovanje in ekonomski instrumenti za spodbujanje učinkovite rabe virov,
• spodbude in podpora financiranju raziskovalnih projektov in s tem razvoj čistih, manj potratnih tehnologij ter okoljsko prijaznejšje zasnove izdelkov in embalaže,
• kampanja osveščanja ter finančne pomoči malih in srednjih podjetij,
• kampanja osveščanja potrošnikov,
• spodbujanje javnih in zasebnih naročil z vključenimi merili za preprečevanje nastajanja odpadkov,
• spodbujanje ponovne uporabe in popravil odvrženih izdelkov ali njihovih delov,
• določeni cilji in kazalniki za merjenje doseganja ciljev na področju preprečevanja nastajanja odpadkov.

4. LOČENO ZBIRANJE IN RECIKLIRANJE 

4. 1. Ločeno zbiranje v lokalnih skupnostih
V Sloveniji smo v zadnjih desetih letih dosegli precejšen napredek pri deležu recikliranja komunalnih odpadkov, vendar v sistemu še vedno ostajajo šibke točke. Če jih ne bomo uspeli odpraviti, lahko le te v prihodnje njegovo delovanje bistveno poslabšajo.

Nacionalna zakonodaja predvideva, da je ravnanje s komunalnimi odpadki v pristojnosti občin. Slednje izpolnjevanje svojih obveznosti zaupajo izvajalcem javnih služb ravnanja s komunalnimi odpadki. Zakonodaja sicer predpisuje določene okvire (število zbiralnic, zbirnih centrov, minimalne ločeno zbrane frakcije odpadkov ipd), a vendar so se v Sloveniji izoblikovali načini ločenega zbiranja, ki se od občine do občine precej razlikujejo, kar otežuje in podraži predvsem informiranje in osveščanje uporabnikov teh storitev. Načini ločenega zbiranja se sicer lahko razlikujejo med gosto in redko poseljenimi območji oziroma v mestih in na podeželju, a vendarle bi bili potrebno sisteme ločenega zbiranja čim bolj poenotiti.

Zato bomo z analizo primerov najboljših praks doma in v tujini oblikovali dva enotna sistema: enega za urbana in drugega za ruralna območja, s čimer bomo znižali del stroškov predvsem pri informiranju in osveščanju. Tako bomo z jasnimi načini spodbujanja sodelovanja pri ločenem zbiranju dosegli večje količine zbranih materialov in večjo čistost le teh, saj je oboje zelo pomembno za nadaljnje recikliranje in doseganje višjih cen na trgu sekundarnih surovin.

4. 2. Odgovornost proizvajalcev
Za nekatere vrste komunalnih odpadkov na območju EU velja razširjena odgovornost proizvajalcev:

• odpadna embalaža,
• odpadna električna in elektronska oprema,
• odpadni avtomobili,
• odpadni akumulatorji in baterije,
• odpadne nagrobne sveče.

Zaenkrat je državam članicam prepuščena odločitev, do kolikšne mere bodo to odgovornost prenesle v nacionalno zakonodajo in v sistem ravnanja s komunalnimi odpadki (tudi na področju sofinanciranja ločenega zbiranja odpadkov iz gospodinjstev). Nastale so t. i. prostovoljne sheme, v katere se vključujejo proizvajalci in tako preko njih uresničujejo svoje obveznosti.

V EU so tako nastali različni sistemi: v nekaterih državah kot npr. v Avstriji, Nemčiji in na Švedskem prostovoljne sheme v celoti financirajo tudi ločeno zbiranje in predelavo odpadne embalaže iz gospodinjstev, druge ga financirajo vsaj deloma. V nekaterih državah dovoljujejo zgolj eno prostovoljno shemo, v drugih več.

Slovenija je ena redkih držav, kjer prostovoljne sheme k ločenemu zbiranju komunalnih odpadkov ne prispevajo nič, zavezane so zgolj brezplačno prevzeti ločeno zbrano odpadno embalažo iz gospodinjstev in poskrbeti za njeno predelavo. Cilji te predelave so določeni z zakonodajo EU, a jih večinoma dosegajo s predelavo industrijske odpadne embalaže. Za predelavo embalaže iz gospodinjstev specifični cilji niso določeni, a so si jih nekatere države EU kljub temu zastavile.

V Sloveniji torej gospodinjstva v celoti krijejo stroške ločenega zbiranja odpadkovin za svoja prizadevanja ne prejmejo finančnih povračil od proizvajalcev preko prostovoljnih shem. Tako z večjim ločenim zbiranjem različnih frakcij komunalnih odpadkov zanje v resnici nastajajo višji stroški, ne glede na to koliko so pri tem učinkoviti. Deloma se stroški sicer znižajo zaradi zniževanja količin odloženih mešanih odpadkov, a se zato dvignejo na strani ločenega zbiranja. Gospodinjstva torej razen preko okoljske osveščenosti niso stimulirana, da bi ločeno zbirala čim večje količine čistih materialov, plačevanje stroškov glede na količino mešanih odpadkov pa je prevara, saj se na to količino preprosto prevalijo vsi stroški ločenega zbiranja.

4. 3. Odgovornost povzročitelja
Za povzročitelja komunalnih odpadkov veljajo gospodinjstva oziroma končni uporabniki nekega izdelka oz. embalaže. V sedanji zakonodaji in praksi pa nimajo praktično nobenega vpliva na to, kaj se bo s komunalnimi odpadki zgodilo potem, ko jih odložijo v zabojnike.

Podatkov o količinah in deležih recikliranih, termično obdelanih in odstranjenih odpadkih sheme ne objavljajo, pri čemer pogosto navajajo, da gre za poslovno skrivnost, čeprav so o tem dolžne poročati Ministrstvu za kmetijstvo in okolje in Evropski komisiji. Občine torej na področju ravnanja s komunalnimi odpadki nimajo zastavljenih ne ciljev ne meril, da bi jih lahko spremljala.

V Sloveniji so gospodinjstva in lokalne skupnosti torej odgovorna za ločeno zbiranje odpadkov, nimajo pa pravice, da bi za to prejela del sredstev, ki jih s tem namenom plačujejo proizvajalci, oz. vsaj del sredstev, ki jih shema pridobi s prodajo ločeno zbranih materialov na trgu. Skratka: gospodinjstvom danes ostaja zgolj odgovornost in finančno breme, proizvajalci pa prispevek, ki ga plačajo shemam za dane proizvode na trg porabijo za to, da v veliki meri izpolnijo zahteve zakonodaje preko odpadkov, ki tako ali tako nastanejo pri njih.

Zato bomo spremenili ta del zakonodaje tako, da bo ena prostovoljna shema imela dovoljenje za zbiranje odpadne embalaže (ter druge ločeno zbrane odpadke za katere velja razširjena odgovornost proizvajalcev) iz gospodinjstev na območju celotne Slovenije. Ostale sheme lahko zbirajo odpadno sekundarno in terciarno odpadno embalažo, ki nastaja  v podjetjih. Tako se bomo izognili situacijam, ko prostovoljne sheme nočejo prevzemati ločeno zbranih frakcij od komunalnih služb potem, ko so dosegle predpisane kvote. Med obstoječimi shemami bo dovoljenje dobila tista, ki bo ponudila najugodnejše pogoje lokalnim skupnostim in zagotovila najvišje deleže recikliranja po posameznih materialih. V nadzornem odboru te sheme bodo tudi predstavniki Ministrstva za gospodarstvo, Ministrstva za kmetijstvo in okolje, predstavniki občin, predstavniki komunalnih služb in nevladnih organizacij. Prepovedano bo vsakršno odstranjevanje ločeno zbranih frakcij odpadkov iz gospodinjstev, ki jih je možno snovno izrabiti.

5. MEŠANI KOMUNALNI ODPADKI 

Mešani komunalni odpadki so tisti odpadki, ki jih končni uporabniki iz različnih razlogov ne odložijo med ločeno zbrane frakcije. Za nadaljnje ravnanje z njimi so bistvenega pomena analize njihove sestave. Le tako lahko ugotovimo vzroke, zakaj niso bili ti odpadki razvrščeni med ločeno zbrane frakcije in za načrtovanje ukrepov, da te vzroke odpravimo.

V EU velja, da odpadkov ne moremo doložiti na odlagališča, ne da bi jih predhodno mehansko in biološko obdelali. Cilj tega je, da:

• pred odlaganjem izločimo čim več materialov, ki jih lahko recikliramo in s tem dodatno znižamo količine odloženih odpadkov,
• biološka stabilizacija odpadkov pred odlaganjem.

V ta namen zakonodaja zahteva, da odpadke pred odstranjevanjem mehansko in biološko obdelamo, kar bomo v Sloveniji tudi v celoti izpolnili.

Plačevanje odvoza komunalnih odpadkov iz gospodinjstev bo transparentno in bo vključevalo zgolj stroške odvoza mešanih komunalnih odpadkov glede na dejansko izmerjeno količino teh odpadkov za posamezno gospodinjstvo. S tem bodo gospodinjstva motivirana za doseganje čim več ločeno zbranih surovin in za njihovo visoko čistost.

5. 1. Termična obdelava ali odlaganje
V EU se veliko mešanih komunalnih odpadkov termično obdela oz. sežge s pridobivanjem energije. Zagovorniki takšne predelave mešanih odpadkov med drugim trdijo, da tako bistveno znižajo odložene količine. V resnici pa po termični obdelavi za odlaganje ostane glede na volumen 10 % pepela, po teži pa 25 %.

Če pa uspemo vsaj 80 % odpadkov preusmeriti v snovno izrabo – da je to možno dokazujejo številni primeri doma in po svetu – že presežemo znižanje odloženih odpadkov glede na težo v primerjavi s termično obdelavo in se zelo približamo zmanjšanju glede na volumen, vsekakor pa dosežemo nižji negativni vpliv na zdravje ljudi in okolje.

Dodaten problem je, da ima pepel veliko vsebnost nevarnih snovi, kot so dioksini in težke kovine, česar pri mehansko-biološki obdelavi mešanih odpadkov ni, še posebej, če tako zagotovimo tudi izločanje nevarnih odpadkov. Poleg tega s sežiganjem mešanih odpadkov izgubimo možnost analize njihove sestave in uvajanja nadaljnjih ukrepov za preusmeritev večjih deležev v njihovo snovno izrabo.

V Sloveniji ne bomo gradili objektov za termično obdelavo odpadkov in s tem postali primer dobre prakse, da je na nacionalnem nivoju možno doseči vsaj 80 % delež njihove snovne izrabe.

5. 2. Kaj z mešanimi odpadki v vmesnem obdobju
Ko po učinkovitem ločenem zbiranju, dodatnem prebiranju in ukrepih preprečevanja nastajanja odpadkov vendarle ostanejo še mešani komunalni odpadki, imamo dve možnosti:

• njihovo odlaganje na ustrezno opremljenih in vzdrževanih odlagališčih,
• termična obdelava in odlaganje ostankov v obliki pepela.

Glede na to, da termična obdelava odpadkov prav tako zahteva odlagališčni prostor  za odlaganje toksičnega pepela, z mehansko biološko obdelavo pa lahko dosežemo inertnost odloženega materiala, si bo Slovenija tudi na nivoju EU prizadevala za spremembo zakonodaje, s katero:

• bodo takse za sežiganje odpadkov postopoma enako visoke kot takse za odlaganje, s čemer bodo proizvajalci in prebivalci v resnici stimulirani za doseganje čim višjih stopenj preprečevanja nastajanja odpadkov in njihove snovne izrabe,
• bo EU enako natančno spremljala razpoložljive kapacitete in načine ter vrste termične obdelave odpadkov, kot to velja za odlagališča,
• kakršenkoli sežig odpadkov ne bo več veljal za obnovljiv vir energije,
• kakršenkoli sežig odpadkov ne bo več veljal kot ukrep zniževanja emisij toplogrednih plinov.

Slovenija bo v praksi dokazala, da je zastavljene cilje snovne izrabe komunalnih odpadkov možno doseči brez termične obdelave oz. sežiga in tako postala globalni primer dobre prakse na poti do družbe popolnega recikliranja.