Objavljeno dne 12. january 2015, 08:01

Financiranje in zaposlovanje v (okoljskih) nevladnih organizacijah

 

Če se neki organizaciji reče ne-vladna, verjetno to pomeni, da se njeno področje delovanja ne tiče vladanja. Kar ni ravno res, saj so ravno nevladne organizacije tiste, ki edine izvajajo določene aktivnosti, ter združujejo kritične aktivne državljane in državljanke. Le-ti gledajo odločevalcem pod prste in konstruktivno vplivajo na procese odločanja v lokalni skupnosti ali v državi ter pomagajo družbo trajnostno delati boljšo. Skupaj z gospodarstvom so tudi steber družbene odgovornosti, ki v svetu in pri nas vedno bolj dobiva na veljavi. Vprašanje je, v kolikšni meri se državni aparat zaveda prednosti takšnega odprtega dialoga, ki je do neke mere tudi zapovedan (npr. na področju okolja Aarhuška konvencija).

 

Pojem nevladna ne pomeni, da je financiranje njenega programa nevezano na proračun občine ali države. Konec koncev, če nekih splošnih družbenih aktivnosti nihče ne podpre niti v minimalnem finančnem smislu, pač ne morejo biti izvedene (npr. že za obstoj športnega društva je potrebno imeti odprt transakcijski račun in plačevati bančne stroške), doniranje posameznikov iz lastnih žepov ne more iti v neskončnost. Vsaka najmanjša (uspešna) občina si želi kvalitetno življenje svojih občanov. Podobno je (ali bi moralo biti) tudi na državnem nivoju.

 

Kako pa ovrednotiti programe in aktivnosti organizacij, ki v svet ponesejo boljšo sliko o državi, ki jih država mora pripraviti ali izvajati (pa jih ne) ali celo dajejo državi neposredno finančno korist (zaposlovanje, razvoj inovativnih idej in novih delovnih mest, pridobivanje finančnih sredstev iz evropskih skladov, mednarodnih fundacij)? Nevladne organizacije niso samo porabnice drobiža iz proračuna, temveč velikokrat tiste, ki spremenijo kapital skladov in gospodarstva v prakso, zaposlitve, višjo kvaliteto življenja. V bližnji preteklosti se je pri delitvi drobiža najprej zgodil brutalen rez pri financiranju (miminalne) podpore nevladnih organizacij. Na robu delovanja (ali obnemoglih) je ogromno manjših, lokalno pomembnih društev, pa tudi za državo strateško pomembnih nevladnih organizacij.

EH money vs grass on scales

(foto: nextGenU.org

 

Če pogledamo pomen NVO z vidika zaposlovanja, številke povedo, da se v Sloveniji slabo zavedamo pomena organiziranih civilnih združenj, saj je pri nas v tem t. i. tretjem sektorju zaposlenih komaj 0,8 % aktivnih ljudi - podatek za 2013 (v letu 2012 je bilo zaposlenih v NVO sektorju 7.029, kar je 0,75 % delovno aktivnega prebivalstva)3. Za primerjavo povejmo, da je bilo v državah EU leta 2013 povprečno število zaposlenih v nevladnih organizacijah 5,42 % ljudi, pogoji za delo (vključenost, dialog, finančna in druga podpora) pa so bistveno boljši2. Dobrodošel podatek je, da se delež zaposlenih v NVO povečuje, a ob tem obstaja pomislek, da se odpirajo zavodi (zasebni, ki jih poleg društev in ustanov uvrščamo med NVO) tudi z nameni izkoriščanja ugodnosti in izogibanja plačevanju davščin, ki veljajo v gospodarstvu. Torej v običajnih, v javno dobro usmerjenih organizacijah, ki jih zaznamujejo predvsem prostovoljstvo, pa tudi prekernost, velika finančna odvisnost in izredno slaba zaposljivost, število zaposlenih gotovo ne narašča, temveč upada.

 

Preprost izračun nam pove, da nevladne organizacije dajejo pomemben prispevek v državni BDP (delež prihodkov NVO glede na BDP je v letu 2013 znašal 2,56 %, evropsko povprečje je 3,80 %), predvsem na račun izredno uspešnega kandidiranja na razpisih, delež BDP, ki pa ga država nazaj nameni nevladnim organizacijam, pa je izredno majhen (0,95 % v 2013)1.

 

Viri financiranja NVO so, tako po analizi CNVOS1, pretežno viri iz občinskih in javnih proračunov, ki so že več let v upadu. So pa ti viri v načinih, kako se sredstva delijo, včasih tudi škodljivi. Marsikdaj so slabo vodeni, sredstva so vnaprej razdeljena, prostora za razvoj novih organizacij in programov je malo, slabo spodbujajo kreativnost, še manj pa sodelovanje. Na večjih razpisih NVO konkurirajo podjetjem, ki imajo jasen vir prihodkov, ki so posledično sposobna voditi denarni tok in zalagati sredstva brez kreditiranja.

 

Pri pridobivanju sredstev so uspešnejše organizacije s statusom v javnem interesu, ki je poseben status, podeljen na podlagi izpolnjenih zahtev s strani pristojnega ministrstva. Do pred kratkim (konec leta 2013) je veljalo, da okoljska NVO lahko pridobi status v javnem interesu, ki ga podeli ministrstvo, pristojno za okolje, šele po 5 letih delovanja in izpolnjenih drugih pogojih. To je postavljalo okoljske NVO v veliko slabši položaj v primerjavi z drugimi NVO. To se je s spremembami Zakona o varstvu okolja, ki to ureja, spremenilo v 3 leta.

 

Zakon omogoča, da vsak dohodninski zavezanec 0,5 % dohodnine nameni za javno dobro, največkrat nevladnim organizacijam, ki imajo status v javnem interesu, lahko pa tudi sindikatom, strankam, verskim skupnostim.

 

Na podlagi statusa lahko NVO zaprosi za uvrstitev na seznam prejemnikov sredstev, ki ga pripravlja Ministrstvo za finance, le-to pa pripravlja seznam izključno enkrat letno, čeprav bi dodajanje organizacij upravičenk na seznam kadarkoli (ali dvakrat/trikrat letno) terjalo verjetno le malo časa in popravkov predpisov. Ker v skladu 0,5 % dohodnine še vedno ostaja precej sredstev, ki bi rešilo marsikateri program nevladnih organizacij (po podatkih DURS-a je nerazporejenih sredstev 4.840.725 €)1, je ta nepripravljenost državnih organov težko razumljiva.

 

Tako nevladnim organizacijam ostaja možnost povezovanja z gospodarstvom in igranje na karto družbene odgovornosti. A okoljske NVO so tu v precej slabšem položaju. Največja in najuspešnejša podjetja velikokrat pripadajo panogam, ki zaradi panoge same ne delajo v skladu z izboljšanjem okolja, npr. energetska industrija, petro-industrija, farmacevtska industrija, avtomobilska industrija. Če okoljska NVO sklene sodelovati s takim podjetjem, ruši lastno poslanstvo in deluje v nasprotju s svojimi cilji, podjetje pa ob tem “opere” ugled na področju okolju ne-prijazne politike in delovanja, kar imenujemo "greenwashing".

 

V Sloveniji smo na splošno zelo solidarni, posamezniki z donacijami podpirajo organizacije in iniciative s socialno problematiko, ki je, brez dileme, vedno bolj pereča. Ozaveščanje, da so okoljski projekti potrebni ter da NVO z njimi veliko opravijo namesto države in drugih javnih institucij, je dolgotrajno in naporno, dodatno pa situacijo otežuje mnenje in posledično jeza, da bi te reči morala opraviti država. A na koncu je zdravo in čisto okolje naša podlaga za svežo hrano in zdravo življenje, torej smo od tega vsi odvisni in hkrati odgovorni, da ga zaščitimo.

 

Ne glede na to, da je pri nas tretji sektor v slabem položaju, ki se naslanja še na slab položaj države, pa so opazne svetle spremembe - skupno se veča število zaposlenih, ki so vedno bolj domiselni in izkušeni. Gospodarstvo, po svetovnem vzoru, vedno bolj razume, da je povezovanje in vračanje družbi nujno in da ima profit svoje meje3. Naslednji cilj je, da začne pomen obstoja nevladnih organizacij bolj prepoznavati tudi javni sektor in skupaj z njimi dopolni vrzel, ki je nastala med "državo" in ljudmi. Konec koncev bi to morala biti tudi prednost, saj naj bi bili zaposleni v tretjem sektorju najbolj srčni in najbolj usmerjeni v izboljšanje družbe, ljudi in narave. Zato torej ostanimo optimistični ;)

 

Viri

 

1 - NVO sektor: številke in dejstva

2 - Položaj nevladnih organizacij v Sloveniji je slab, država je ostala bolj ali manj pri simbolnih zavezah

3 - Non-Profit: Where smart minds and brave hearts lift up the world

 

Piše: Urša Zgojznik