Čista obala – danes in v prihodnje

Če se sprehodite po slovenski obali, predvsem po njenih naravnih, manj obiskanih predelih, boste verjetno opazili, da je odpadkov danes razmeroma malo. Roko na srce, večjih količin odpadkov, ki bi kazile podobo naše obale, praviloma ni videti. Sploh če jo primerjamo z nekaterimi območji južnega Jadrana. A ni bilo vedno tako. V skoraj dvajsetih letih, odkar spremljam onesnaženost slovenske obale z odpadki, smo naredili velik korak naprej.

Leta 2007 sem kot študentka Fakultete za znanosti o okolju Univerze v Novi Gorici raziskovala onesnaženost slovenske obale s trdnimi odpadki. Pri tem sem uporabila indeks čistoče obale (Clean Coast Index), metodo, razvito v Izraelu. Na treh lokacijah smo v petih mesecih popisali 16.414 odpadkov, težkih približno 76 kilogramov. Rezultati niso bili spodbudni: več kot četrtina meritev je po indeksu pokazala izjemno onesnaženo obalo, 64 % odpadkov pa je bilo iz plastičnih materialov.

Pri terenskem delu so mi pomagali zaposleni takratne Službe za varovanje obalnega morja (SVOM). Ob skupnem pobiranju in popisovanju odpadkov se je porodila zamisel, da bi v skrb za obalo vključili tudi širšo javnost. Tako je leta 2008 nastala Čista obala, prostovoljska pobuda v okviru mednarodne akcije International Coastal Cleanup. Od vsega začetka nismo želeli zgolj čistiti, temveč tudi razumeti, kaj se na naših obalah pojavlja in kako se stanje spreminja.

Vzporedno smo na Inštitutu za vode Republike Slovenije razvijali metode spremljanja morskih odpadkov, pozneje pa se je vzpostavil tudi državni monitoring. Danes imamo zato veliko več podatkov za spremljanje sprememb.

In ti kažejo spodbudne rezultate.

Po ugotovitvah evropskega Skupnega raziskovalnega centra (JRC) se je število večjih odpadkov na evropskih obalah med obdobjema 2015–2016 in 2020–2021 zmanjšalo za 29 %, v Sredozemlju pa za 38 %. Tudi slovenski uradni monitoring kaže dolgoročni trend zmanjševanja števila odpadkov.

Pri tem ne smemo pozabiti, da čista obala ni samoumevna. Zanjo skrbijo pristojne javne službe, komunalna podjetja, upravljavci zavarovanih območij, prostovoljci in številni posamezniki. Njihovo vztrajno delo je pomemben razlog, da je slovenska obala danes takšna, kot jo poznamo.

Toda kljub napredku še nismo dosegli vseh okoljskih ciljev. Evropska mejna vrednost za dobro okoljsko stanje znaša 20 večjih odpadkov na 100 metrov obale. Leta 2025 je mediana na slovenski obali po podatkih uradnega monitoringa znašala 186 odpadkov na 100 metrov.

Zakaj je pomembno, da odpadke tudi štejemo?

Na letošnji Čisti obali je 182 prostovoljcev na 30 lokacijah, v skupni dolžini približno 18,3 kilometra, popisalo 17.365 kosov odpadkov, med njimi 6.285 cigaretnih ogorkov ter številne koščke plastike in stiroporja. Če bi spremljali zgolj kilograme, bi pomemben del zgodbe spregledali. Na tisoče drobnih plastičnih koščkov lahko namreč tehta manj kot nekaj velikih predmetov. Prav zato spremljanje števila in sestave odpadkov pomaga razumeti izvore onesnaževanja ter načrtovati učinkovite ukrepe.

Plastika ostaja poseben izziv. Z vplivi sonca, valovanja in drugih dejavnikov se lahko drobi na vse manjše delce, tudi na mezo (0,5-2,5cm) in mikroplastiko (<0,5cm).

Prav povezovanje znanstvenih spoznanj z razvojem konkretnih rešitev je v ospredju evropskega projekta REMEDIES, pri katerem sodelujem na Kemijskem inštitutu. Skupaj z raziskovalci, podjetji in lokalnimi skupnostmi razvijamo ter preizkušamo tehnologije za spremljanje, preprečevanje in odstranjevanje plastičnih odpadkov ter mikroplastike, tudi z njihovim prestrezanjem pri viru, na primer v odpadnih vodah pralnic, marin in čistilnih naprav.

Pomemben del prizadevanj je tudi razvoj novih materialov in možnosti za ponovno uporabo odpadne plastike. Kako velik potencial ima znanost na tem področju, kaže raziskava, objavljena leta 2020 v reviji Nature, v kateri so raziskovalci predstavili encim, ki omogoča razgradnjo plastenk PET na osnovne gradnike in njihovo ponovno predelavo v kakovostno plastiko. S projektom REMEDIES 5.0 pa bomo razvite rešitve povezovali in nadgrajevali ter jih uvajali tudi v rečnih in drugih celinskih okoljih. Kajti če želimo ohraniti čisto morje, moramo ukrepati tudi tam, kjer se onesnaževanje začne. Pogosto daleč od obale.

Čista obala ni le ime naše prostovoljske akcije. Je rezultat dolgoletnega skupnega dela.

Ko se danes ozrem na skoraj dvajset let dela, vidim velik napredek. Vendar prihodnosti čiste obale ne moremo graditi zgolj na prostovoljstvu. Potrebujemo dolgoročno vzdržne rešitve, odgovorne gospodarske dejavnosti, dosledno izvajanje obstoječe zakonodaje in razvoj življenjskih predpisov v sodelovanju z vsemi deležniki.

Verjamem, da je slovenska obala danes čista zato, ker ob njej in tudi daleč v notranjosti živijo in delujejo ljudje, ki jim je mar. Ljudje, ki razumejo, da skrb za morje ni le občasna dejavnost, temveč del našega odnosa do okolja, v katerem živimo.

Čista obala je danes naša (skoraj) resničnost. Da bo takšna tudi v prihodnje, pa ostaja naša skupna odgovornost.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali društva Ekologi brez meja.