Objavljeno dne 22. september 2012, 09:09

Nebesa so majhen turističen kraj nad Sočo in Kobaridom. Najbližja soseda Nebes je vas Livek s številnimi zaselki arhaičnih imen Golobi, Piki, Plohi, Šturmi, Perati, Avsa ... Vse naokoli se bohoti neokrnjena narava. Na Livškem se zdi, da se je čas ustavil. Res se je. S tem ne bi bilo nič narobe, če le Livška reka ne bi v sebi skrivala grenke zgodbe o zaostali komunalni opremi vasi. Zgodbo je napisala Katja Roš.

 

Verjamem, da bomo v nekaj letih iz narave pobrali vse vrečke, plastenke, azbestne plošče, vso železno in plastično ropotijo, vse krpe in odvržene stroje. Verjamem, da packarij, kakršne smo do nedavnega počeli z naravo, ne bomo počeli nikoli več!

 

Nekaj pa me skrbi, in sicer, da bomo spregledali oziroma pometli pod preprogo vso talno in podtalno onesnaževanje s hišnimi, hlevskimi in drugimi odplakami, ki prihajajo iz vasi. Mesta me ne skrbijo. Skrbijo me v hribe odmaknjeni kraji.

 

Naj navedem primer iz svojega okolja. Živim v Livku, tik ob meji z Italijo. Najbližja soseda nas Livčanov je Beneška Slovenija.

 

Livek je vas oziroma skupek vasi in zaselkov, ki z razvojem nimajo sreče. Na Livškem so zaradi spleta nesrečnih okoliščin v kratkem obdobju ukinili vse, kar je gnalo vaško življenje naprej: smučišče in vse kar je sodilo zraven, gostišče, ukinili so mlekarno, trgovino, šolo, župnišče, zaprli so tudi vaško tovarnico s 25 delovnimi mesti. Livčani, vajeni trdega življenja v gorah in ob meji, so ta pogrom nekako preživeli.

 

Livške vasi se še vedno ponašajo s prelestnim videzom večine hiš in kulturno krajino. Pod to lično lupino pa je skrito onesnaževanje tal in voda. Livek nima urejene kanalizacije, niti nima čistilne naprave. Livška nesnaga se zliva na livške travnike in polja ter naprej v Livško reko in po njej čez mejo z Italijo in v Nadižo.

 

iz.te.dolinice2

Prelepo Livško

 

Livška rečica, ki ima v miniaturi vse, kar imajo veliki vodotoki, slapove in slapiče, soteske in tolmune, je tako onesnažena, da je ljudje sploh ne omenjajo več. Zbrisali so jo iz kolektivnega spomina. Livška reka je dobila vlogo kanala za odplake. Dolga leta je bila tudi smetišče.

 

Minulo pomlad se mi je pripetilo nekaj zelo neprijetnega. Med raziskovanjem soteske Livške reke sem se zapletla med hiše italijanske vasice Polava. Polava, neznatna vas s petimi stalnimi prebivalci, je najbližja soseda Livške reke. V vasi, ki slovi po budističnem centru, sem naletela samo na enega samega človeka, na Italijana, upokojenega oficirja. Na robu soteske Livške reke je na kup zbiral nesnago – zarjavele pločevinke in kose starega kmečkega orodja, pa gume, krpe, preperelo plastiko itd. Vse to mu voda iz Livka prinaša pred prag počitniške hiše preurejene domačije v Polavi.

 

Upokojeni oficir je rekel: »Tako je po vsakem deževnem obdobju. Mika me, da bi vreče s tem odnesel čez mejo, na vašo občino ali prefekturo«. »Pa jih odnesite, naredili mi boste uslugo«, sem odvrnila jeznemu mejašu. Italijan ni vedel od kod prihajam (iz Livka) in kdo sem (nova predsednica sveta livške krajevne skupnosti, ki si zelo prizadeva, da bi s to sramoto nehali).

 

Ko mi je gospod povedal, da so vse italijanske vasi vzdolž onesnaženega vodotoka, ki je pritok Nadiže, opremljene s čistilnimi napravami in da ima čistilno napravo tudi Polava s petimi stalnimi prebivalci, se je občutku sramu pridružil še občutek manjvrednosti.

 

Livčani svoje reke ne uporabljajo več kot smetišče. Toda v mnogih desetletjih se je v soteski nabralo na tone smeti, ki so se že sprijele z zemljo in rastlinjem. Staro nesnago še naprej zalivajo odplake. Na dan pokuka ob hudih deževjih.

 

Letošnje čistilne akcije pod geslom Očistimo Posočje se je udeležila četica Livčanov. Med njimi sva bili s študentko Suzano edini, ki sva se odločili očistiti okolico smrdeče reke. K njej sva (naivno) odšli z dvema vrečama za odpadke. Kmalu sva ugotovili, da dve vreči ne zadoščata, da jih bo tudi pet ali deset premalo. Na pomoč sva poklicali traktor. V vas sva se vrnili s prepolno traktorsko prikolico nesnage.

 

 

toliko.smeti2

(Toliko smeti sta nabrali Katja in Suzana v letošnji akciji Očistimo Posočje)

 

Soča in Nadiža sta naravna spomenika. Prvo varuje Zakon o Soči, drugo uredba Natura 2000. Vasi ob Soči in Nadiži so bile po vseh potresnih in drugih naravnih katastrofah deležne obsežnih obnov. Denarja je bilo dovolj za hiše, šole, tovarne, športna igrišča in še za kakšen vaški »lišp«. Za celovito rešitev problema podtalnega onesnaževanja z vaškimi odplakami je vselej doslej zmanjkalo denarja, volje in energije. V Sočo in Nadižo še danes teče večji del odplak vasi okoli Drežnice, Breginja itd.

 

Tekst in foto: Katja Roš 

); ; .'''+x[0]+'>');

.