V sodelovanju z Zero Waste Europe in Zbornico komunalnega gospodarstva smo obiskali drugi primer dobre Zero Waste prakse, tokrat v pokrajini Padova v Italiji. Na našem prvem obisku smo se osredotočili na sistem ločenega zbiranja v okrožju Contarina. Tokrat pa smo si ogledali, kako s tako zbranimi odpadki ravnajo naprej: napravo MRBT (Material Recovery Biological Treatment) v javno-zasebnem podjetju Sesa in v podjetju Ritechnor še predelavo lahke frakcije mešanih ostankov odpadkov v različne plastične izdelke.

Skupina iz Slovenije (foto: arhiv Zbornice komunalnega gospodarstva)

Podjetje SESA izvaja ločeno zbiranje odpadkov in sortiranje ločeno zbranih frakcij in mešanih ostankov za okvirno 350.000 prebivalcev, ki letno proizvedejo med 150.000 in 200.000 tonami komunalnih odpadkov. Po ločenem zbiranju in sortiranju jih na odlagališča odložijo 15.000 ton letno, kar predstavlja zgolj 10 % nastalih odpadkov.Vse ločeno zbrane frakcije, vključno s tistimi, ki jih dodatno izločijo preko procesa sortiranja, prodajo bodisi na trgu, bodisi shemam. Nobenih odpadkov ne usmerjajo v energetsko predelavo, kar zagotavlja fleksibilnost in prilagodljivost sistema. Trenutni delež ločenega zbiranja znaša med 70 in 75 %, cilj podjetja je ta delež še dodatno izboljšati in optimizirati izločanje materialov iz mešanih ostankov, s tem pa dodatno zmanjšati odlaganje na odlagališčih.

SESA upravlja še z največjo kompostarno in anaerobno predelavo v Evropi, storitev zagotavljajo za 3,5 – 4 milijone prebivalcev. Letno predelajo 350.000 ton biološko razgradljivih odpadkov. S pomočjo energije, pridobljene preko anaerobne predelave in fotovoltaike, zagotavljajo ogrevanje javnih zgradb v mestu Este, kjer se podjetje nahaja.

Obisk smo nadaljevali v podjetju Ritechnor, kjer različne vrste odpadne plastike preko postopka denzifikacije in ekstrudiranja predelujejo v pelete, ki so vhodni material za različne plastične izdelke. Po istem postopku predelujejo tudi lahko frakcijo, ki je izhodni material procesa sortiranja v podjetju SESA. Postopek predelave poteka na maksimalno 60 – 80 stopinjah in ne vključuje pranja vhodnih materialov.

                                
    Vhod: lahka frakcija mešanih odpadkov                                   Izhod: plastični peleti
          (foto: arhiv Ekologov brez meja)                                (foto: arhiv Ekologov brez meja) 

Ko govorimo o preusmerjanju vedno večjih količin odpadkov v snovno izrabo, že dolgo časa ne gre več zgolj za koncepte okoljskih nevladnih organizacij. Zaradi vedno večjega globalnega pritiska na primarne vire, njihove cene strmo naraščajo, zato gre vedno bolj tudi za preživetje s primarnimi surovinami revne Evrope in njenega gospodarstva. Leta 2011 je zato EU sprejela program Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri, konec leta 2013 pa še Sedmi okoljski akcijski program, ki določata evropske razvojne cilje v smeri učinkovite rabe naravnih virov in vzpostavitev krožnega gospodarstva. Pomembno vlogo pri doseganju teh ciljev igra tudi ravnanje z odpadki, saj predstavljajo vir surovin za krožno gospodarstvo preko prednostne obravnave ponovne uporabe in recikliranja, zmanjševanja preostankov čim bližje ničli, omejevanja pridobivanja energije zgolj na materiale, ki jih ni mogoče reciklirati in postopnega opuščanja odlagališč.

Leta 2013 je Evropska komisija pričela širšo revizijo zakonodaje in politik EU o odpadkih, katere rezultati bodo objavljeni predvidoma v začetku poletja. Zajema tri elemente:

• revizijo ciljev in zakonodaje o odpadkih (Direktiva o odpadkih, Direktiva o odlagališčih in Direktiva o embalaži),
• ex-post oceno petih direktiv: blata čistilnih naprav, PCB/PCT, odpadna embalaža, izrabljena vozila in baterije,
• oceno o najboljšem načinu ravnanja s plastični odpadki v kontekstu trenutne okvirne politike o odpadkih.

Kot del postopka revizije je od junija do sredine septembra 2013 potekalo javno posvetovanje različnih deležnikov: industrija, nepridobitne in akademske organizacije, javne oblasti ter državljani EU. Rezultati posvetovanja seveda ne pomenijo, da bodo predlogi neposredno upoštevani v zakonodaji, nakazujejo pa, da bodo cilji zagotovo šli v smeri bistveno višjih deležev recikliranja.

Graf: Tehtane povprečne stopnje recikliranja odpadne embalaže – predlogi vseh deležnikov (vir: prirejeno po grafu iz javnega posvetovanja na str. 18)

O najboljših načinih ravnanja z odpadki iz plastike, je v začetku leta 2013 Evropska komisija sprejela Zeleno knjigo o plastičnih odpadkih, ki poudarja vlogo plastike v številnih industrijskih procesih in njeno široko uporabo, ter s tem povezane gospodarske koristi višjih deležev njenega recikliranja. Januarja 2014 je Evropski parlament kot odziv na zeleno knjigo, sprejel Resolucijo o plastičnih odpadkih, v kateri predlaga vzpostavitev zavezujočih ciljev za zbiranje in razvrščanje do 80 % plastičnih odpadkov. Parlament je Evropsko komisijo pozval, naj v letu 2014 pripravi predloge o postopnem opuščanju odlaganja odpadkov, primernih za recikliranje ali predelavo ter k oblikovanju ukrepov, ki ne bi spodbujali njihovega sežiganja. Parlament kot rok izvedbe teh ukrepov predlaga leto 2020.Plastični odpadki po mnenju poslancev ne bi smeli biti uporabljeni kot vir energije, razen ko ni nobene druge možnosti.

Ogled podjetja Ritechnor (foto: arhiv EBM)

Tudi slovenska zakonodaja na področju odpadkov je potrebna temeljite prenove v smislu večje jasnosti in preglednosti. Kljub usmeritvam EU še vedno sloni na zastarelih konceptih, zaradi česar odpadke preusmerja v energetsko izrabo in ne podpira večjega deleža ponovne uporabe in recikliranja. Po obetavnih obljubah Ministrstva za kmetijstvo in okolje o urejanju razmer na področju odpadne embalaže in reviziji uredbe se vedno bolj zdi, da se je spet tresla gora, a se bo rodila miš. Ministrstvo namreč še vedno ni uspelo pripraviti operativnega programa preventive na področju odpadkov, čeprav se je rok, določen v Direktivi o odpadkih, iztekel že lani decembra.

Spodbudno je, da se podobnih strokovnih obiskov udeležuje veliko število komunalnih in drugih podjetij, ki se ukvarjajo z ravnanjem z odpadki. To so namreč tisti, ki morajo zakonodajo – takšno, kakršna pač je - vsak dan izvajati v praksi. Vsi mi pa plačevati položnice in kazni, ki nam jih zaradi raznih zamud in prepočasnega ukrepanja nalaga EU.

Piše: Erika Oblak