Objavljeno dne

Začeli smo s kosovnimi odpadki. Nekajkrat na leto so po slovenskih gospodinjstvih zaokrožila obvestila, da bo določenega dne, ob določeni uri odvoz večjih odpadkov, ki jih nismo zmogli in smeli vtakniti v sive zabojnike z zelenim pokrovom. In prinesli smo vse, kar nam ni več služilo – pralni stroj, steklena vrata, knjige, smuči, plastične škatle, lonce. Ali pa smo se pridružili lokalni čistilni akciji in očistili divja odlagališča. Zato, da odpadki niso ležali okoli domov, na travnikih in v gozdovih, smo jih odpeljali v urejene zbirne centre.

 

2014 zabojnik

(foto: arhiv Ekologov brez meja)

 

Sledilo je pravo odkritje modre, zelene, rumene in rjave barve. Manjši in večji zeleni otoki so postali realnost – v vasi, pred blokom, v vrtcu in šoli, na upravni enoti, v nakupovalnem centru, na zabavi na prostem. In smo se naučili. V rumen zabojnik smo odvrgli embalažo, v zelenega steklo, v modrega papir in v rjavega biološke odpadke. Ločevali smo, da bi se čimveč materialov koristno porabilo.

 

Nekje vmes se je tako usidrala ideja, da lahko marsikatero zavrženo ali odsluženo stvar predelamo in ponovno uporabimo. Ločeno zbiranje je tako pripomoglo k hitrejši predelavi, radovednost pa so vzbudili centri ponovne uporabe, vračanje odsluženih oblačil v trgovine ali še prej zbiralne akcije starega papirja.

 

A s tem smo opravili šele polovico poti. Uredili smo odstranjevanje odpadkov, recikliramo in ponovno uporabljamo. In vendar lahko storimo še več. Kaj če bi pogledali z druge strani? Kaj, če se ne bi soočali le s posledicami in iskali rešitve za gore odpadkov, temveč bi že predhodno razmišljali, kakšne izdelke proizvajamo in iz kakšnih materialov jih naredimo? Zato je naloga sledeča – napore moramo usmeriti v oblikovanje trajnejših in vračljivih izdelkov, delovati bo potrebno v smeri zmanjševanja odpadkov ter zniževati porabo in ohranjati materiale. Končna točka? Prav vsak odpadek mora postati surovina za proizvodnjo novega izdelka – Zero Waste!

 

Danes tako ni več vprašanje, kam moram odvreči ali prinesti kopalke, ki jih ne želim več nositi. Razmišljam, ali jim morda ne bi uporabljala še nekaj časa, iz kakšnega materiala so, kako škodljive bodo zavržene za okolje, koliko vode, drugih materialov in slabo plačanega dela je bilo potrebno, da so sploh nastale, ali bi jih lahko ponovno uporabili pa tudi, ali kdo to sploh zna in zmore narediti. In ko bom šla v trgovino po nove, bi bilo dobro, da jih izberem z mislijo na zgodbo o starih kopalkah. Vsaj toliko lahko sama kot laik, ki se ne spozna na proizvodnjo oblačil in nima prav nič znanja o tehnološki predelavi, storim. Mnogi – tisti, ki znajo in zmorejo – pa v tej in drugih podobnih zgodbah storijo več, veliko več. To sem spoznala, ko naletela na zelo zanimivi zgodbi, ki sledita. V obeh so se posamezniki podali na tisti drugi, zahtevnejši del poti, bližje Zero Waste. Prvi odstranjujejo zavržene odpadke v okolju, drugi jih predelajo in ponovno uporabijo.

 

 1marine-debris-2006-hawaiian-islands

Odpadne mreže na obalah Havajev (foto: www.noaanews.noaa.gov

 

Rešujejo morske živali

 

Ena nevladna in dve gospodarski organizaciji, združene v pobudo Zdrava morja (The Healthy Seas Initiative), so združili moči v boju za ohranitev našega okolja. V naših morjih in oceanih plavajo veliko količine odpadkov, med njimi najdemo tudi odpadne ribiške mreže. Slednje so zelo nevarne za morske živali, ki se vanje zapletejo in mnoge izmed njih zato nesrečno končajo svoja življenja.

 

Pa vendar pri pobudi ne gre le za reševanje in pomoč živalim. Člani so se odločili, da rešitev ne bodo iskali le v čiščenju morja in oceanov, odvozu ribiških mrež in postavitvi posebnih odlagališč ali sežigalnic. Potrebno je bilo razmisliti, za kaj bi odpadne ribiške mreže lahko ponovno uporabili, kako bi zmanjšali odpadke ter kakšne trajnostne izdelke bi posledično lahko iz njih naredili. Preprosto, za proizvodnjo česa bi lahko uporabili odpadne ribiške mreže. Tako kot sta se povezala nevladni in gospodarski sektor, tako gre pri varovanju in ohranjanju okolja tudi za finančne vidike. S predelavo in ponovno uporabo ne le koristimo okolju, temveč tudi privarčujemo.

 

Zeleni poliamid za prihodnost

 

Se torej da ribiške mreže uporabiti kot surovino za nekaj povsem drugega? Da se. In ali kdo to zna in zmore? Zna in zmore. Eno vodilnih podjetjih v svetu, ki se ukvarja s predelavo ribiških mrež, je italijanska korporacija Aquafil. Po vsem svetu imajo postavljena visokotehnološka podjetja, enega takih tudi v Sloveniji. Gre za podjetje Julon, ki ima sedež v Ljubljani in sortirnico v Ajdovščini. Odpadne ribiške mreže, tudi talne obloge, uporabljajo kot vhodni material za proizvodnjo poliamida 6. Slednjega, bolj poznanega kot najlon, uporabljajo kot vhodni material za tekstilno industrijo. Iz njega proizvajajo, denimo, nogavice in kopalke.

 

Gre torej za tehnološki proces, pri katerem uporabijo odpadke (ribiške mreže), jih predelajo (najlon) in proizvedejo nove izdelke (tekstil). Poleg že omenjenega finančnega vidika je pri delovanju podjetja potrebno omeniti še eno dodano vrednost. Gre za visokotehnološka delovna mesta, ki jih danes zasedajo izobraženi Slovenci in Slovenke, ter sodelovanje ljubljanskega Kemijskega inštituta oz. slovenskih strokovnjakov v mednarodni ekipi, ki je postavila podjetje in zagnala tako zahteven proces.

 

Vedno več nas je, ki verjamemo, da je svet brez odpadkov mogoč. Vendar pa bomo morali za to vsi še veliko narediti. Potrebni smo vsi, posamezniki, zaposleni v podjetjih in javnih ustanovah, nevladni sektor, tehnološka podjetja. Vsak lahko nekaj prispeva, pa naj bo to znanje ali le prave vsakdanje navade. Kot smo se naučili ločeno zbirati odpadke, se moramo zdaj naučiti še razmišljati kako, kaj in koliko kupovati.

 

Piše: Anamarija Mežan