Spet prihaja ta praznični čas. Tudi to besedilo je lahko samo eno od mnogih, ki ponujajo nasvete vsem tistim, ki se po navadi 24. decembra z notranjo stisko še prebijajo med nakupovalnimi policami. A čisto zares se lahko dolgim vrstam pri blagajnah in napadom slabe vesti tokrat izognete.

To, da je kupovanje prepovedano in je sploh greh kupovati je seveda skregano z logiko vsake družbe. Ljudje od nekdaj trgujejo, trgovci so marsikje bili krivi za odkritje novih kontinentov, trgovina poganja svet in sili človeštvo k razvoju. Prav tako je trgovina od nekdaj izmenjava znanj, pridelkov, blaga in storitev in nas reši tega, da bi morali v našem kratkem življenju znati vse: od tega, kako se podkuje konja do tega, kako napisati govor predsedniku. Znati ni mogoče vsega, kot ni mogoče reči, da je trgovati greh (čeprav je res, da pri prodaji izkoriščajo naše šibkosti in, če hočete tudi, vsaj sedem naših smrtnih grehov, ki se jih podzavestno bojimo). Z vsem tem se je najbolje čim prej sprijazniti. A ob tem, da je danes videti kot da je v nakupih edini smisel, bi se nam moralo začeti pred očmi postavljat polno pisanih in debelih vprašajev. Morali bi pošteno stresti z glavo, izostriti pogled, narediti korak nazaj in se vprašati: zakaj kupujemo?

Če in ko kupujem, sta na mestu vsaj dve vprašanji: ali kupljeno zares potrebujem oz. kdo mi garantira, da bo po nakupu moje počutje boljše (podvprašanje, v primeru da ne bo, komu ali čemu sem nasedel?) in drugo kako je kaj s kvaliteto kupljenega. Tretje vprašanje bi nekako sledilo: ali sem s tem nakupom dal drugemu in družbi res nekaj vrednega.

Pa poglejmo kak primer, za darilo sestri se mi zdi primerno kupiti svetlo modro likalno postajo, ki stane 9,99 eur v eni od tujih trgovskih štirikotnih prodajaln. To, ali je ta nakup zares potreben, bi najbolje vedela ona, a v primeru, da je njen trenutni likalnik v brezhibnem stanju, imamo ob odgovoru na prvo vprašanje že mešane občutke. Gotovo pa je “ne”, če smo s tem oprali svojo slabo vest, ker jo tako redko pokličemo med tednom kar tako, jo kdaj pa kdaj primemo za roko in povprašamo, kakšen je kaj bil njen dan, se ustavimo in poslušamo. Potem bi morali že začeti razmišljati o tem, kateri ekstra lep in seksi oglas nas je nagovoril, da nam je potem mogoče spet celo leto ne bi bilo treba obiskati. Ali pa psihoanalitično preveriti, kdaj smo ponotranjili misel, da je potrebno kupiti vse, kar je poceni.

Če se ob predaji darila še dobro počutimo, pa se verjetno malo manj po pol leta, ko je ta likalnik fuč, sestra pa se je ravno navezala nanj. Ob tem avtomatsko dobimo odgovor na drugo vprašanje – tisto o tem, kaj je kvalitetno (ne mešajmo tega z “znamko”). Sestra sitnari, zato bi zdaj radi nekako uredili popravilo, a vraga, serviserjev za te reči (več) ni ali pa nam sporočajo, da je cena popravila vsaj trikrat višja od prvotne. Ampak ali ta cena res realno pokrije vse, kar bi morala po naših predpostavkah? Tudi to nesrečno okvaro aparata, ki je povezana s tem, kdo, kdaj (takoj?) in kam bo ta novonastali odpadek odpeljal?

Zelo verjetno je odgovor ne. Da bi s tem pokrili ves material in delo? Izdelek so skoraj gotovo naredili nekje drugje po svetu (nasvidenje delovna mesta serviserjev, sestavljalcev opreme, oblikovalcev kovin, delavcev v kovinoplastiki, sodelavk v trženju in marketingu, dolgonogih finančnic itd. v Sloveniji). Zelo verjetno so razmere dela tam katastrofalne in globoko na računu zdravja ljudi in okolja. Tam mogoče manjka hrane, pitne vode, ti zaposleni živijo med kupi smeti in se za več mesecev po 15 ur na dan zaprejo v te tovarne z likalniki samo zato, da potem 2 meseca na leto lahko resnično gledajo svoje otroke odraščati. To, da so mogoče te tovarne nekje v Afriki in bodo ob zaprtju zaradi še večjega nižanja stroškov, prišli preko morja tisti zaposleni k nam, bi tokrat raje odmislili.

Vir: Jessica Hagy

“Le še marketing in deficit sveta, nobenih vicev več …,” je pel že Vlado Kreslin. Marketing bo vedno našel kreativne načine, da pride do nas, a na koncu se kljub vsemu odločamo mi. Jaz in ti, mi. In res je, tako daleč smo, da je težje premisliti kot pa kupiti.

Hrepenimo po tem, da kupujemo. Lepe in čiste in nedotaknjene stvari. Ki nas v trenutku izpolnijo. Živimo z občutkom, koliko vsega lahko dobimo. Kako neskončno možnosti izbire imamo. Pa jo imamo res? Če se pomikamo po verigi trgovskih posrednikov nazaj, v veliko primerih pristanemo pri enih in istih korporacijah. In pri likalni postaji za 9,99 evrov. In če se premaknemo od kvalitete še h kvantiteti, ali nismo tistih nekaj stvari, ki jih res potrebujemo pa so zaradi kvalitete in realnih stroškov mogoče malo dražje zamenjali s tonami vseh drugih cenejših? Torej smo vsaj na istem, niti slučajno pa na boljšem.

Ta modra likalna postaja je bila le teoretičen primer, ki pa v precejšnji meri ponazarja logiko nakupovanja celo takrat, ko se o ničemer ne sprašujemo, samo sebično polnimo nakupovalne vozičke z upanjem, da nas bodo po obdarovanju vsi imeli neskončno radi.

Na kup! Kaj pa če ta kup raje kot kup stvari pomeni, da smo vsi “na kupu?” Vsem nam še nikoli ni tako manjkalo druženja, spoštovanja, pristnih odnosov, globokih pogledov in iskrene besede kot v teh časih, ko namesto novih domov rastejo le še trgovinske poslovalnice. Namesto novih seznamov obdarovanj in tistega, kaj bomo vse naredili drugače v letu nove letnice, raje naredimo nekaj že danes. Vsaka, prav vsaka stvar se začne s prvim in majhnim korakom. Vložimo čas namesto v pisanje seznamov in iskanje razlogov, zakaj nismo srečni, kar takoj v druženje z drugimi. V kvalitetno in iskreno preživet čas. V pogovor, v skupno preživljanje dolgih večerov, v skupne zajtrke in večerje, v igranje, petje in smejanje. Praznični prosti čas je namenjen temu. Naj bo to naše največje darilo drug drugemu. In ne likalniki. Seveda naša človeška potreba po dajanju in sprejemanju, tudi daril, ne bo umrla. Lahko pa jo ob tem zelo pomirimo. Naredimo sprejemljivejšo za vse, še posebej tiste, ki se grejo trgovce tudi v naši bližini. Z realnimi cenami in izdelki, ki nas osrečijo. Ki naši družbi nekaj dajo. Po možnosti delovno mesto.

In pocenimo si življenje - prave stvari so čisto poceni in največji hec je, da več kot jih daš od sebe, več jih dobiš nazaj. Pa bo darilna vrečka čisto v redu, tudi če bo manjša. In pod smrečico ne bo likalne postaje.

Pa ne pozabite na vse tisto, kar ste se letos novega naučili. Naj vas učenje in novo znanje spremljata tudi v novem letu! Pa srečno!

Piše: Urša Zgojznik