Kadar nam nekdo omeni »papir«, večinoma pomislimo na kvaliteten bel list, ki ga vstavimo v tiskalnik. Zagotovo poznamo tudi druge vrste — časopisni, vrednostni, peki, ovojni … Ko pa pride do ločenega zbiranja, damo vse v isti zabojnik in ponavadi niti ne pomislimo, da je nadaljna predelava zelo odvisna od sestave papirja. Poleg tega je večina papirja dandanes površinsko obdelanega, da bolje sprejema barvo. 

Papir lahko kategoriziramo na več načinov. Lahko ga delimo po fizikalnih, kemijskih ali mehanskih lastnostih, po načinu uporabe, po kvaliteti ... Izbire je veliko, tukaj pa je predstavljenih le nekaj glavnih in najpogosteje uporabljenih kategorij, ki nam lahko dajo občutek o pomembnosti razločevanja.

Papir za tisk

Organska sestava: krpe 20%, celuloza
Proizvajajo ga v več različicah, splošno pa velja, da je površina enakomerna, z vlažnostjo okoli 30% in z dodanimi preparati za boljši tisk. Izboljšane so barva, vpojnost in enakomernost površine, pa tudi trdota, da tisk povzroči čim manj vdolbin. Zaradi relativno visoke vsebnosti dodatkov se težje razgradi in zato pred recikliranjem potrebuje dodatno obdelavo. Odstraniti je potrebno vsaj črnilo.

Navadni

Pisalni, zvezki
Organska sestava: 20% lesovina, celuloza

Nima dodanega lepila, ima pa dodana polnila za manjšo prosojnost — tako je bolje vidna pisava. Navadno ga lahko recikliramo skupaj z najbolj običajnim papirjem za tisk.

Evrski bankovci so iz 100%
bombažnega papirja, vir: ECB

Papir najboljše kvalitete

Papir za vrednostne papirje, zemljevide, dokumente …
Organska sestava: 100% krpe
Tovrsten papir ima ponavadi točno določeno funkcijo že od začetka, kar vpliva na nabor dodatkov in osnovnih surovin. Je precej trpežen in ostane uporaben dolgo časa. Ob koncu življenske dobe se lahko predela celo v oblačila (kot polnilo). V redkih primerih, ko ne vsebuje plastike in drugih škodljivih dodatkov, ga lahko tudi kompostiramo.

Časopisni (roto)

Organska sestava: 80% lesovina
Manj kvaliteten oziroma obdelan. Zaradi manjše vsebnosti anorganskih polnil in večjega odstotka rastlinskih vlaken je poceni, ima dokaj visoko gorljivost in sčasoma značilno porumeni. Poleg tega ima tudi dobre mehanske lastnosti — njegova žilavost in neprožnost ga naredita uporabnega še kot ovoj, polnilo ...

Ovojni

Uporablja se tudi za darilne vrečke
Organska sestava: celuloza, lesovina
Tovrsten papir je navadno zelo tanek in vsebuje malo koristnih biorazgradljivih vlaken. Ponavadi je močno površinsko obdelan — laminiran, obarvan, povoščen. K sreči se uporablja le za posebne priložnosti, saj je relativno potraten, težko gre v ponovno uporabo in ni ga enostavno reciklirati.

Novi trendi?

Kot na večini drugih področjih tudi v proizvodnji papirja nenehno inovirajo. Ena od teh domislic je Banana™ Paper, ki je izdelan iz kmetijskih odpadkov (bananini poganjki, tobak, kava) in odpadnega papirja. Ne vsebuje lignina, klora ali kislin. V državah, kjer je dovolj primernih rastlinskih odpadkov, tako lahko z vključitvijo v proizvodnjo papirja odpravijo precej težav — na primeru banan to pomeni priložnost za skoraj četrtinsko zmanjšanje količin odloženih odpadkov, sploh ker bananina stebla niso ugodna za kompostiranje.

Veliko razliko lahko naredi tudi zmanjšanje količin dodatkov. Določene dokumente, pošto, natisnjen material ali zapiske, pogosto kmalo po uporabi zavržemo, z njimi pa tudi veliko količino s črnilom »onesnaženega« papirja. Na Univerzi Yale za te namene skušajo spodbuditi uporabo papirja s hidrokromičnimi barvili (kemikalije, ki spremenijo barvo ob stiku z vodo). V primerjavi s standardnim tiskom naj bi bil cenovno ugodnejši in stal le 1% standardnega kapljičnega tiska, saj odpade potreba po menjavi kartuš. Pisava se na njem ohrani do 22 ur, kar je za nekatere rabe več kot dovolj, seveda pa ne more nadomestiti vsega tiska. 

Primerjava hidrokromičnega tiska (a) s standardnim (b) Vir: Yale

Obstajajo tudi inovacije, ki v iskanju nižjega okoljskega vtisa gredo še dlje in se povsem odrečejo ne le lesnim, temveč tudi drugim rastlinskim in živalskim vlaknom. Mednje sodi kameni papir. Za osnovo ima zdrobljen apnenec, da pa izdelek ni primeren le za klinopis ali pometanje pa skrbi dodatek HDPE plastike. Oba materiala se sicer da reciklirati, a to zahteva dodatno pozornost pri ločenem zbiranju. Uporaba plastike dolgoročno najbrž izniči vse okoljske prednosti, zanimivo pa je tudi, da je tak papir fotorazgradljiv, kar pomeni, da začne razpadati ob daljši izpostavljenosti soncu (po približno letu). Po drugi strani je izredno gladek, dobro sprejema barve, prepogljiv, hkrati pa je vodoodporen in se zelo težko trga, tako da bo razvoj gotovo šel naprej.

Pri nas ločevanje podvrst papirja še ni uveljavljeno. Veliko ljudi se ne zaveda, da različne vrste papirja zahtevajo različne postopke predelave in da je od njene agresivnosti odvisna tudi možnost nadaljne uporabe. Dodatni zabojniki za vsako od glavnih vrst papirja bi stanje lahko izboljšali, a za kakšno ceno? Brez poznavanja celotnega sistema lahko le špekuliramo, na srečo pa nam ločeno zbiranje papirja in kartona gre odlično od rok.

Pišeta: Veronika Cencen in Jaka Kranjc

Dodatno branje:
http://www.epa.gov/epawaste/conserve/materials/paper/basics/grade.htm 
http://www.fotokopirnica-gosposvetska.si/vrste%20in%20uporaba%20papirja.html 
http://www2.arnes.si/~kkovac6/MATERIALI/ro.zrsss.si/_puncer/papir/lastnost.htm 
http://www.zpm-mb.si/attachments/sl/940/OS_PTP_Zgodovinski_pregled_in_lastnosti.pdf