Ob sprejetju trenutne hierarhije odpadkov (Krovna direktiva o odpadkih) je upravljanje z odpadki pomenilo njihovo odstranjevanje z minimalno škodo za zdravje in okolje. Kljub neobvezujoči naravi se je hierarhija pokazala za dobro orodje in vodilo ob prehodu do sodobnega upravljanja z odpadki.
A ta hierarhija ravnanja z odpadki je omejena, saj gleda na stvari strogo z okoljskega vidika, ne upošteva pa družbenih, ekonomskih in logističnih vidikov ali potrebe po krožnem gospodarstvu. Z novim miselnim okvirjem spreminjamo hierarhijo od upravljanja z odpadki do upravljanja z viri. Gonilna sila hierarhije mora biti namesto varnega odstranjevanja odpadkov zagotovilo, da se bo vrednost naših virov ohranila v gospodarstvu za nove generacije.
Posodobljena Zero Waste hierarhija kot jo je 2019 sprejel odbor Zero Waste Europe. Gre za manjšo nadgradnjo ZW hierarhije iz 2013, ki jo je pripravila Zero Waste International Alliance.
Zero Waste hierarhija se razlikuje od EU hierarhije odpadkov v zgornjih in spodnjih nivojih, v sredini pa ohranja pripravo za ponovno uporabo in recikliranje.
Ko govorimo o ohranjanju vrednosti, imamo v mislih izdelavo izdelkov in embalaže, ki ostanejo v gospodarstvu dlje časa, ne kot odpadek, temveč kot materiali in izdelki. Glavni mejnik tako ni recikliranje, temveč ohranjanje vrednosti.
V novi hierarhiji ravnanja z odpadki tako spreminjamo najbolj pozabljeno in premalo izkoriščeno raven trenutne hierarhije v temelj krožnega gospodarstva za prihodnja leta. Glavna prioritetna naloga gospodarskih in okoljskih politik ter financiranja Evropske unije bi moralo biti oblikovanje odpadkov iz sistema z vplivanjem na potrošniške navade, premislekom o poslovnih modelih in oblikovanje brez odpadkov. Na tej prvi ravni bo potrebna posebna zakonodaja, ki se ukvarja z ohranjanjem vrednosti in ne z odpadki.
Na dnu hierarhije predlagamo nov pristop k odstranjevanju, ki je skladen s sedanjim prehodom v Evropi v smislu upravljanja z viri in razogličenjem mešanice energetskih virov. Namesto energetske izrabe je tako v ospredju stroškovna učinkovitost, ohranjanje vrednosti in predvsem prilagodljivost. Ohranjanje vrednosti se povezuje z večjo energetsko učinkovitostjo, glede na veliko nižjo energetsko intenzivnost ponovne uporabe in recikliranja v primerjavi s sežiganjem in odlaganjem odpadkov.
Prva raven zajema dejavnosti, povezane s preprečevanjem nastajanja odpadkov. Lahko gre za oblikovanje sistemov brez odpadkov ali za ustavitev oglaševanja izdelkov za enkratno uporabo, ki jih lahko enostavno nadomestimo z alternativami.
Primeri:
Še vedno v coni brez odpadkov se druga raven hierarhije posveča povečanju trga uporabljenih izdelkov, ki niso postali odpadki, izdelkom, ki imajo premalo izkoriščeno vrednost v gospodarstvu ali tistim, ki bodo postali odpadki, čeprav niso izgubili uporabne vrednosti. Cilj druge ravni je preprečiti, da bi bili tovrstni izdelki zavrženi in najti načine, kako jih vrniti v gospodarstvo.
Primeri:
Prizadevanje za čiščenje, popravilo in obnovo predmetov, ki so postali odpadki, da bi lahko ponovno postali izdelki.
Primer:
Četrta raven hierarhije se ukvarja z vprašanjem, kaj je v idealnem scenariju zadnja možnost za ohranjanje materialov v trajnostnem upravljanju z viri. Predvsem gre za vprašanje, kako ločeno zbrane odpadke preoblikovati v visokokakovostne sekundarne surovine. Ta raven odseva tretjo raven trenutne EU hierarhije odpadkov.
Primer:
EU hierarhija odpadkov umešča energijsko izrabo takoj za recikliranjem, medtem ko Zero Waste hierarhija prioritetno umešča izrabo materialov iz mešanih odpadkov in zavržkov iz postopkov razvrščanja. To je bolje usklajeno z vizijo krožnega gospodarstva, ki je v osnovi vezano na ohranjanje materialov in virov, toplotna obdelava pa se kaže kot »uhajanje virov«. Postopki materialne izrabe in biološke obdelave mešanih odpadkov v sistemih z visokimi stopnjami ločenega zbiranja zagotavljajo stroškovno učinkovit način za ohranjanje vrednosti virov ob hkratnem zmanjšanju odlaganja. V to raven sodijo tudi nove tehnologije, povezane s kemičnim recikliranjem, dokler se ukvarjajo z zavržki razvrščanja in ne z ločeno zbranimi odpadki in preoblikujejo uporabljene polimere v nove.
Trenutno evropska zakonodaja zavezuje k ločenemu zbiranju odpadkov, kar omogoča, da se večina biološko aktivnih odpadkov izloči od preostanka odpadkov. S predhodno biološko stabilizacijo je odpadke mogoče varno odložiti, kar se v celoti sklada z Direktivo o odlagališčih in z njo povezano obveznostjo predhodne obdelave. Sistemi so zasnovani tako, da povečujejo količino ločeno zbranih organskih odpadkov in zmanjšujejo količino preostanka odpadkov. Prehod, ki ga bomo doživeli v Evropi v prihodnjih letih, je v veliki meri odvisen od uspešnosti pri uvajanju sistemov brez odpadkov, delovanja na prvih ravneh hierarhije. V procesu pričakujemo zmanjšanje količine preostanka odpadkov, potrebna pa bo tudi prilagodljivost za nove razmere.
Nova hierarhija za nesprejemljive označuje možnosti, ki ovirajo prehod v krožno gospodarstvo, uničujejo vire in/ali so okoljsko nesprejemljive: odlaganje nestabiliziranih odpadkov, smetenje, kakršna koli oblika sežiganja ali sosežiganja mešanih odpadkov s kisikom ali brez. Naštete možnosti morajo čim prej postati del preteklosti, saj so v nasprotju z evropskimi cilji razogličenja in privlačijo naložbe, ki bi morale biti usmerjene na najvišje ravni hierarhije.
EU hierarhija ravnanja z odpadki ni popolna, a Evropi dobro služi za zmanjšanje okoljskih vplivov ravnanja z odpadki. Vseeno z njo ni mogoče doseči ambicioznih ciljev krožnosti in trajnosti, ki si jih zastavljamo.
Za nove čase potrebujemo nova orodja in Zero Waste hierarhija, ki je opisana zgoraj, je orodje, ki določa prave prednostne naloge za doseganje evropskih ciljev krožnega gospodarstva.
