Najboljša nizozemska sežigalnica presega dovoljene izpuste dioksinov, furanov in drugih onesnaževal
Zagovorniki sežiganja odpadkov radi odmahnejo z roko, ko javnost zaskrbi za zdravje in okolje. “Uporabili bomo najnovejšo tehnologijo” (torej nepreverjeno) ali “najboljše prakse” (standardi BAT), radi rečejo. Še nikoli ni bilo tako očitno, kako brez pomena so take obljube, kot pa po analizi opravljeni na najmodernejši nizozemski sežigalnici.
Po alarmantni ugotovitvi študije, da kurja jajca in trava v okolici sežigalnice vsebujejo preveč dioksinov, se je lokalne skupnosti odločila za kontinuirano spremljanje njihovih izpustov. Kot nadstandard nad internim monitoringom in vnaprej napovedanim izrednim — zunanjim. Že dolgo se namreč ve, da do veliko izpustov prihaja pri vklapljanju in izklapljanju peči, za kar pa ne veljajo niti evropske zahteve spremljanja niti tiste o emisijah. Vse se tičejo samo rednega delovanja. Z dolgotrajnim monitoringom je občina Harlingen tako želela zajeti vse potencialne izpuste in dobiti realnejšo sliko o obremenitvah lastnega okolja.
Sežigalnica Reststoffen Energie Centrale je iz leta 2011 in velja za state-of-the-art, a že prvi rezultati so pokazali, da evropski sistem nadzora in omejitev ne deluje. Izmerjene emisije dioksinov so bile 500-1300x višje od poročanih vrednosti internega monitoringa, ki zajame le 0,2% časa delovanja. Večkrat so presegle meje okoljevarstvenega dovoljenja in tiste iz direktive o industrijskih emisijah. Večina teh prekoračitev je bilo v fazi zagona peči, ko omejitve ne veljajo, tako da so taki dogodki brez pravnih posledic.
Zakaj sploh prihaja do večjih izpustov ravno pri zagonu sežigalnice? Med drugim jim je enostavno dovoljeno, da v nekaterih fazah obidejo filtre in vse spustijo v zrak?!
Po več kot dveh letih temeljitega monitoringa ga je sežigalnica nenadoma ukinila, hkrati pa ne želi razkriti dodatnih informacij glede operativnih temperatur ipd. Izkazalo se je namreč, da prihaja tudi do izpustov dolgotrajnih onesnaževal (POP), ki bi načeloma morala v popolnosti izgoreti.
Primer kaže, da upravno predpisano spremljanje stanja zlahka izrazito podcenjuje dejanske obremenitve in da so sežigalnice privzeto daleč od čistih rešitev. Idealistična teorija, “best available technology”, le redko zdrži prakso. Ker pa gre za netransparentne in nepopolne oblike nadzora in ker strupen zrak ni vidno drugačen, to zlahka spregledamo.
Več o skritih emisijah in zelo podrobnih podatkih si lahko preberete v natančnem poročilu ToxicoWatch: