Globoka kriza v amsterdamski sežigalnici
Amsterdamska sežigalnica AEB, največja na svetu in še eden od pogostih modelnih primerov “pretvorbe odpadkov v energijo”, se spopada s finančnimi težavami. Ali bolje rečeno: je tik pred bankrotom.
Začelo se je že pred leti zaradi požarov v obratu, previsokih emisijah dušikovih oksidov, živega srebra v odpadkih in manku napredka pri zagotavljanju varnosti. AEB resne situacije ni odpravil, ni objavljal zahtevanih poročil in samo letos so bili zaznani vsaj trije nelegalni izpusti več desetih ton odplak (blata čistilnih naprav) v morje.
Država je julija ukrepala in zaukazala zaustavitev peči z utemeljitvijo, da sežigalnica predstavlja veliko tveganje za zaposlene in okolje. Štiri od šestih peči so zaprte, odpadki pa so se začeli kopičiti. 70 % vseh odpadkov, ki jih ponavadi sežgejo, morajo trenutno odpeljati drugam. AEB je hkrati najavil, da nima dovolj sredstev, da bi lahko zagotovil tak transport, če situacija ne bo razrešena v dveh tednih.
Občina in banke so pod pritiskom zagotovile 22 milijonov evrov za nadaljnji obstoj obrata, prestrukturiranje ter novega kriznega direktorja. AEB meni, da je potrebnih 35 milijonov, da bi se izognili motnjam pri zbiranju in odstranjevanju odpadkov kot so bile znane v Neaplju in Rimu. Združenje zbiralcev odpadkov jim ne verjame in ostaja zaskrbljeno kam bodo lahko oddajali zbrane odpadke v prihodnje.
Nasprotniki (so)sežiganja in energetske predelave odpadkov pogosto opozarjamo tudi na rigidnost takih obratov in težave, ki jih povzročajo pri prehodu v bolj krožno gospodarstvo. Nizozemska še vedno sežge slabo polovico svojih odpadkov, v preteklih desetih letih pa so stopnjo recikliranja izboljšali le za par odstotkov. Po količini proizvedenih komunalnih odpadkov na prebivalca so še vedno med najvišjih deset, tako da je jasno, da sežiganje nič ne prispeva k zmanjševanju količin nastalih odpadkov ali ravnanju z njimi višje po odpadkovni hierarhiji.
