Evropski Akcijski načrt za krožno gospodarstvo

Evropska komisija je marca bolj podrobno opisala svoje načrte glede nadaljevanja dela na krožnem gospodarstvu. Najavila jih že v Zelenem dogovoru, manifestu za gospodarski razvoj Unije v prihodnje in za ogljično nevtralnost do leta 2050. Z akcijskim načrtom (CEAP) smo še en korak bližje ambiciozni zakonodaji, ki jo lahko pričakujemo v tem in naslednjih letih.

Za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo

Akcijski načrt za krožno gospodarstvo ne prinaša veliko novega glede na prejšnje dokumente, je pa še vedno najbolj ambiciozen načrt do zdaj za zmanjšanje okoljske škode v Evropi. Delno zaradi visokih ciljev, delno zaradi včasih nasprotujočih smeri. Želi zmanjšati vpliv potrošnje in podvojiti snovno učinkovitost, krožnost rabe snovi, ob sočasni gospodarski rasti.

Vsebuje nastavek okvirja politike za trajnostne izdelke kot normo, kjer naslavlja trajnostno zasnovo, krožne proizvodne procese, moč javnih naročil in opolnomočenje potrošnikov, vključno s pravico do popravil, dodatnimi omejitvami za izdelke za enkratno uporabo, preprečevanjem načrtne zastarelosti in prepovedjo uničevanja neprodanih izdelkov.

Četrtino dokumenta predstavljajo podpoglavja za posamezne vrednostne verige izdelkov. Od takih, kjer že imamo razširjeno odgovornost proizvajalca (npr. elektronika, embalaža), do takih vezanih na snovi (plastika, tekstil) in druge (gradbeni odpadki, zavržena hrana). Gre za sektorje, ki porabijo največ virov in kjer je potencial za krožnost največji.

Dokument je krajši kot morda pričakujete.

Kar se tiče ravnanja z odpadki, ni veliko novosti, saj gre predvsem za nadgradnjo obstoječih sistemov, kot je razširjena odgovornost proizvajalca. Posebej pa so dobrodošli predlogi za dodatne obvezujoče podcilje za preprečevanje nastajanja odpadkov, okrepitev trgov sekundarnih surovin in zmanjševanje količin strupenih snovi v izdelkih. K bolj kakovostnemu recikliranju bodo prispevali tudi posamezni cilji minimalnih deležev recikliranih snovi v novih izdelkih.

Načrt predvideva tudi ukrepe za dodatno omejitev izvoza odpadkov in za Evropsko unijo kot ambasadorja krožnega gospodarstva širše po svetu. Spremljanje bo naslednje leto okrepljeno in nadgrajeno z novimi kazalniki, ki bodo bolj jasno povezali ambicije krožnosti, podnebne nevtralnosti in ukinitve onesnaževanja. Hkrati bo komisija državam članicam začela bolj gledati pod prste, kako sprejemajo ukrepe na državni ravni.

Predvidena časovnica sprejemanja strategij, uredb in direktiv je v prilogi načrta, do takrat pa z vidika evropske zakonodaje lahko le čakamo. Šele v postopkih priprave napovedanih ukrepov bo v resnici jasno, kako dobro so bili zastavljeni. Na tej točki se zdi, da je v načrtu še precej pomanjkljivosti in celo slepih peg. Na primer, pogrešamo odločnejši pristop k razklopu gospodarske rasti od rabe snovi, še več dela na preprečevanju in ponovni uporabi, konkretne cilje za absolutno zmanjšanje porabe naravnih virov ter več fiskalnih ukrepov.

Kako na vse te načrte vpliva pandemija? Je bilo vse zaman, bodo krizni proračuni in nastajajoči gospodarski šok prišli čisto v ospredje? Dokument sicer predstavlja smernice in je neobvezujoč, a predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen poudarja podporo:

Milijarde in bilijoni, ki jih danes porabimo, da bi odvrnili še večjo nesrečo, so naložba v našo prihodnjo zaščito in bodo zavezali cele generacije. Zato morajo biti naše naložbe v okviru naslednjega proračuna pametne in trajnostne. Prispevati morajo k ohranitvi tega, kar nam je drago, in pomagati prenoviti občutek pripadnosti evropskih narodov.

Bistveno je, da vlagamo v lastno prihodnost, na primer v inovativne raziskave, digitalno infrastrukturo, čisto energijo, pametno krožno gospodarstvo in prometne sisteme prihodnosti. Takšen Marshallov načrt bo prispeval k izgradnji sodobne, trajnostne in odporne Evrope. Verjamem, da je to Unija, kakršna lahko iz tega izplava, prav kakor je izplavala iz vseh kriz v naši zgodovini.

Podobno je zaključil Evropski svet. Krožno gospodarstvo tako seveda ostaja krovni koncept prihodnjega razvoja in transformacije evropskega gospodarstva in družbe. Z nastalo krizo bo njegov pomen samo še narasel, saj si bo še težje privoščiti negospodarno ravnanje z viri in izgubo vrednosti (t.j. gospodarsko škodo), ki jo pomeni ohranjanje trenutnih linearnih modelov proizvodnje in potrošnje.