Ko so zabojniki na prireditvah prazni, vemo, da nekaj delamo prav
Ker smo že dodobra začeli našo sezono prireditev je prav, da se javimo s terena in pogledamo, kako nam gre in kaj vse nas še čaka.
Sezono smo sredi aprila odprli z novo prireditvijo na poti zero waste, Tekom od faksa do faksa za študente Univerze v Ljubljani, na katerem je vsako leto tudi velik poudarek na trajnosti. Letos so s svojim trudom dosegli kar 100 % ločeno zbranih odpadkov, saj so količine različnih materialov zmanjšali na minimum. Poskrbeli so za svoje lastne pralne kozarce, ki jih je bilo moč videti v Rožni dolini, na samih postojankah pa se je pijača stregla večinoma v plastenkah za vodo, kar pa bomo v naslednjem letu zagotovo naslovili. Gostili so tudi izmenjevalnico športnih oblačil, kar toplo pozdravljamo.
Maja smo bilii v Radencih, kjer je potekal Maraton treh src. Velika prireditev z velikim srcem, kar tremi če smo natančni, kjer odpadke jemljejo smrtno resno. Od lanske ene, so se letos pralni kozarci znašli kar na sedmih postojankah, te pa so bile v primerjavi z ostalimi videti urejene in čiste. Tudi na samem prizorišču se je pijača stregla v pralne kozarce, več je bilo mogoče videti povratnih steklenic, krožniki in pribor za hrano pa so bili letos v celoti kompostabilni in so romali v zabojnike za biološke odpadke.
Ker so očitno pomladni meseci namenjeni športu, smo se ustavili še na Cankarjevem pohodu, kjer so se pohodniki sprehodili od Rožnika do Vrhnike v čast našemu velikemu pisatelju Ivanu Cankarju. Prireditev je bila letos drugič z nami in je tudi letos dosegla odlične rezultate. Praktično ničelne količine odpadkov, spodbujanje pohodnikov, da kupijo lastne bidone že na samem štartu, pralni krožniki in pribor za hrano, skratka prireditev, kot se šika, ki je zadržala dve zvezdici.
No pa da ne boste rekli, da smo se mudili samo na športnih prireditvah, obiskali smo tudi Dan Evrope, kjer smo znova tehtali prazne vreče, bili pa smo tudi na Slovenskih dnevih knjige v Mariboru, kjer je bila situacija precej podobna, v primerjavi s preteklim letom pa celo boljša. Organizatorju, MKC Maribor, s katerim sodelujemo tudi v projektu Zeleni korak za kulturo, je uspelo količine odpadkov prepoloviti, delež ločeno zbranih pa povišati.
V prvem tednu junija smo obiskali kar pet prireditev, prvič Festival Modre Frankinje, kjer pa so že dodobra poskrbeli za ponovno uporabo s kavcijskimi kozarci tako za vino kot pivo, voda pa je bila postrežena v steklenih vrčih. Ni kaj, tam kjer se slavi dobro vino, jim tudi na kraj pameti ne pride, da bi ga postregli v plastične kozarce. (Z)mešani festival, ki poteka v prvi slovenski zero waste kavarni, je naša stalnica že od leta 2018 in tudi tokrat ohranja dve zvezdici. Večji obisk se je letos poznal tudi na večjih količinah odpadkov, delež ločeno zbranih pa ostaja na enaki ravni.
Že drugo leto zapored Družinski piknik v parku Krško ohranja dve zvezdici na račun povratnih kozarčkov, dobre komunikacije pred in med dogodkom, uporabo premičnega pitnika za vodo in posledično minimalno količino zbranih odpadkov (le 3,6 kg kar znaša 6 g na osebo).
V Velenju je potekala prva od letošnjih dveh Promenad okusov, ki si je brez Zelene straže več ne znamo predstavljati. Toliko lažje pa si je predstavljati prireditev brez plastike za enkratno uporabo, ki jo je organizatorjem uspelo izriniti iz prireditve. Izziv predstavlja še kompostabilna embalaža, ki je lokalni prevzemnik trenutno še ne kompostira in je posledično všteta med mešane komunalne odpadke.
Med tradicionalnimi je še izolski filmski festival Kino Otok, ki navdušuje s kreativno izdelavo promocijskega materiala (namesto novih festivalskih majic si lahko obiskovalci izdelajo unikaten primerek iz starih majic) in utečeno ponovno uporabo med številčno prostovoljsko ekipo.
Pred poletjem nas čaka še Art Kamp, v poletnih mesecih Mestna promenada Brežice, Pifcamp, jeseni pa še Pikin festival, Promenada okusov, Lahinja Trail in Festival kave na Vrhniki.
Veselimo se vseh uspehov in pozitivnih sprememb, ki nas še čakajo v tem letu. Ko je številka na tehtnici nižja in imamo pred sabo prazne zabojnike, potem vemo, da nekaj delamo prav.
Piše: Ema Otavnik
