Avtor: Jaka Kranjc, dne 9. June 2020, 09:06

Čeprav bomo najbrž še več kot eno leto čakali na prenos Direktive o plastičnih izdelkih za enkratno uporabo, državna raven seveda ni edina, na kateri lahko spreminjamo zakonodajo.

Občine se tega zavedajo že od nekdaj, zaradi česar je tudi pestrost predpisov visoka. Za časa pilotnega projekta Zero Waste Turizem smo pripravili pregled lokalni zakonodajnih rešitev in priporočil  za prireditve brez odpadkov. A od takrat so minila že tri leta. Idej še ni bilo veliko in navkljub več kot dvesto občinam se je izkazalo, da okoljski vidik javnih prireditev normativno precej homogeno urejen. To je razumljivo tako iz zgodovinskih kot pragmatičnih razlogov in hkrati ponuja zaključek, da je vse v redu — stabilnost je značilna za zrele, preverjene rešitve. Toda stanje na terenu se s tem ne strinja, pa če gre za pokoncertna tla nastlana s plastičnimi kozarčki ali pa količine mešanih komunalnih odpadkov, ki na prireditvah nastanejo na splošno.

Tačas smo dobili predlog in na koncu sprejeto direktivo, ki bo s tržnimi ukrepi in dodatno razširjeno odgovornostjo proizvajalca omejila del plastičnega onesnaževanja po celi Evropi. Nova odkritja o razsežnosti problema, naša unikatna embalažna kriza in pritisk javnosti so poskrbeli, da so občine začele iskati rešitve že prej. Skupnost občin Slovenije je nato lani skupaj z nekdanjim Ministrstvom za okolje in prostor pripravilo prostovoljni Dogovor o spodbujanju zmanjšanja uporabe plastičnega pribora v slovenskih občinah, prvenstveno na javnih prireditvah. Do danes ga je podpisala skoraj četrtina občin iz prav vseh koncev Slovenije:

Na žalost med njimi ni naših največjih občin — med mestnimi pozitivno izstopata le Ljubljana in Ptuj. Pogrešamo jih tudi med najbolj turistično obiskanimi. Po drugi strani pa občine same še naprej delajo na preprečevanju plastičnega onesnaževanja. Pa če gre za zakonodajno raven kot v Mirnu, kjer smo skupaj pripravili enostaven odlok, občine z Zero Waste strategijo, Velenje, ki pripravlja širše smernice za organizacijo trajnostnih prireditev ali pa Vrhniko in Ljubljano, ki z manjšimi spremembami predpisov o ravnanju z odpadki višata minimalne standarde prireditev.

Občine so na odličnem položaju, da z sorazmerno malo truda stanje precej izboljšajo, kar dokazujejo primeri tako iz Slovenije kot tujine. Dolgoročno vse to pripomore k doseganju ciljev, ki smo si jih kot država postavili na področju ravnanja z odpadki in varovanja narave, zato lahko le ponovimo: komaj čakamo, da se pojavi še več dobrih praks na ravni občin!