Na trgu več embalaže, kot je plačane embalažnine
V Sloveniji sistemi, ki temeljijo na podaljšani odgovornosti proizvajalca, večinoma delujejo tako, da ima končni uporabnik pravico brezplačno oddati izdelek distributerju ali javni komunalni službi. Vendar pa je podaljšana odgovornost proizvajalca v nacionalni pravni red prenešena le deloma, saj so javna komunalna podjetja zavezana tako zbrane izdelke in embalažo iz gospodinjstev brezplačno prepuščati proizvajalcem, ki so organizirani v sheme. Te financirajo ločeno zbiranje pri distributerjih ter predelavo in odstranjevanje odpadnih izdelkov in embalaže, zbrane pri distributerjih in industriji ter za brezplačno prevzete količine v javnih komunalnih službah. Organizacija ločenega zbiranja in postavitev infrastrukture je dolžnost občin (večinoma jo s koncesijami prenesejo na javna komunalna podjetja), ločeno zbiranje pa se financira preko položnic za odvoz komunalnih odpadkov.
Foto: radiokrka.com
Z vedno večjimi količinami ločeno zbranih komunalnih odpadkov in večjim številom shem, so sistemi v okviru shem postali nestabilni. To je najbolj očitno na področju odpadne embalaže, vendar je podobne probleme pričakovati tudi pri drugih odpadkovnih tokovih, za katere velja podaljšana odgovornost proizvajalca.
V EU so pri ravnanju z odpadno embalažo nastali različni sistemi: v nekaterih (Nemčija, Avstrija, Švedska) prostovoljne sheme v celoti financirajo tudi ločeno zbiranje in predelavo odpadne embalaže iz gospodinjstev, druge ga financirajo vsaj deloma.
V Sloveniji se problemi pojavljajo iz več razlogov. Podjetja, ki dajejo izdelke in embalažo na trg, teh količin ne prijavljajo v celoti in ne vsa podjetja. Podjetja, ki na trg dajo pod 15 ton embalaže, so oproščena plačila embalažnine. Ta prag je odločno previsok. Še posebej zato, ker ne vemo koliko je takšnih podjetij in koliko embalaže skupno dajo na trg. Tako se na trgu znajde vsaj 30 % več embalaže kot je plačane embalažnine. Zato sheme že nekaj let zapovrstjo potem, ko konec poletja dosežejo predpisane deleže, odpane embalaže od javnih komunalnih služb nočejo več prevzemati.
Sheme so trenutno gospodarske družbe, a bi morale delovati na neprofitnem načelu, saj so ustanovljene za to, da izvajajo zakonsko določene obveznosti proizvajalcev. Embalažnina bi morala v prvi vrsti biti namenjena vzpostavitvi in delovanju sistema ločenega zbiranja, predelave in odstranjevanja odpadnih izdelkov in embalaže. Neprofitno delovanje ne pomeni, da ne morejo poslovati z dobičkom, pač pa pomeni, da mora biti dobiček usmerjen v izbojšave, razvoj in učinkovitejše opravljanje te dejavnosti in se torej ne bi smel deliti lastnikom.
Sheme na področju nekomunalne embalaže delujejo brez večjih problemov, saj se tam ločeno zbira večje, čistejše količine embalaže, ki je na trgu sekundarnih surovin zato zanimiva. Poleg tega shema plača prevzem odpadne nekomunalne embalaže, čeprav je temu pravzaprav namenjena že embalažnina.
Odpadna embalaža iz gospodinjstev je raznovrstna in slabše čistosti ter s tem manj zanimiva. Za njeno ločeno zbiranje shema ne prispeva nič, čeprav so stroški bistveno večji kot pri večini nekomunalne odpadne embalaže. Pri prevzemu v javnih komunalnih službah nastajajo problemi kljub temu, da proizvajalci shemam plačujejo embalažnino tudi za komunalno embalažo. Pri tem gre za prelivanje embalažnine med nekomunalno in komunalno odpadno embalažo. Z embalažnino bi se morali kriti stroški delovanja celotnega sistema.
Zavzemamo se za to, da se jasno določi višina embalažnine, ki bo odvisna od načina ločenega zbiranja in vrste odpadne embalaže glede na to, kako zahtevno je njeno recikliranje.
V Zero Waste Slovenija si bomo prizadevali za spremembo zakonodaje in sistema tako, da bo samo ena shema imela dovoljenje za zbiranje odpadne embalaže iz gospodinjstev na območju celotne Slovenije. Ostale sheme lahko zbirajo odpadno embalažo iz industrije. Tako se bomo izognili situacijam, ko nočejo prevzemati ločeno zbranih frakcij od komunalnih služb potem, ko so dosegle predpisane deleže. Embalažnina, zbrana za komunalno embalažo, bo tako namenjena tudi sofinanciranju ločenega zbiranja tam, kjer nastaja: v gospodinjstvih. Med obstoječimi shemami bi dovoljenje dobila tista, ki bo ponudila najugodnejše pogoje lokalnim skupnostim in zagotovila najvišje deleže recikliranja po posameznih materialih. Dovoljenje bi bilo časovno omejeno. Takšen sistem bi zagotovil tudi večjo transparentnost in nadzor nad free-ride podjetji, ki ne plačujejo embalažnine.
Obvezni cilji recikliranja in predelave odpadne embalaže so vedno višji in jih ne bomo več mogli dosegati zgolj preko zbiranja odpadne embalaže v industriji. Ocenjeni deleži vira nastajanja odpadne embalaže namreč kažejo, da 60 % predstavlja komunalna odpadna embalaža, 40 % pa je nastaja v industriji.
