Nič odpadkov, nič emisij in nova delovna mesta
Če se klasično razmišljanje o odpadkih večinoma usmerja v razmišljanje o tem, kako z njimi ravnati ko že nastanejo, Zero Waste pomeni oblikovanje izdelkov in snovanje procesov na način, ki zmanjša njihov volumen in toksičnost. Ob enem ohranja in predela vse materiale tako, da prepreči izpuste v zrak, vodo in prst, ki bi lahko ogrozili zdravje ekosistemov ali ljudi. S tem pa Zero Waste vpliva na zniževanje onesnaženosti ter rabo naravnih virov in energije. Pri življenjskem ciklu večine izdelkov in pridelkov je raba energije namreč najbolj intenzivna pri pridobivanju surovin, proizvodnji in v času uporabe. V energetskem smislu Zero Waste znižuje s tem povezane emisije tako, da večino hranil in virov vrača v naravne cikle prsti ali materialov preko ponovne uporabe in recikliranja. Z okolju prijaznim oblikovanjem pa še dodatno znižuje emisije, povezane z uporabo izdelkov.
Prodaja detegrentov brez embalaže (foto: Zero Waste Europe)
Ko govorimo o učinkoviti rabi naravnih virov, je ta tesno povezana z uporabo ekonomskih mehanizmov, ki vplivajo na trg surovin, na trg dela in na njuno medsebojno povezavo. Cene so skupni imenovalec, preko katerega se ljudje odločamo o prioritetah. Če želimo spremeniti vzorce obnašanja, lahko v ta namen uporabimo obdavčitev, spodbude preko cene pa zatem vodijo v spremembe prioritet. Zero Waste ni zgolj ravnanje z odpadki, ampak vzpostavljanje kroženja materialov znotraj naravnih ali proizvodnih ciklov. Poceni surovine spodbujajo linearne proizvodne procese. Če so surovine drage, sistemi težijo h krožnemu gospodarstvu. V povezavi z ekonomskimi spobudami razmišljamo o tem, da z davki obremenimo redke naravne vire zato, da bi omejili njihovo uporabo. Kadar je virov v obilju, obdavčenje ni potrebno. V prejšnjem stoletju je bila zaposlenost visoka, omejenosti naravnih virov pa se še nismo zavedali. Zato je bilo delo visoko obdavčeno, naravni viri pa ne. Sedanja gospodarska kriza nam kaže drugačno stanje: imamo visoko stopnjo brezposelnosti in vemo, da so naravni viri vedno bolj omejeni. Če bi novemu stanju prilagodili tudi obdavčitev – torej znižali obdavčitev dela in zvišali obdavčitev naravnih virov – bi se na široko odprl trg dela na področju servisiranja izdelkov, različnih storitev ter ponovne uporabe, višje cene materialov pa spodbudile oblikovanje izdelkov, ki jih je možno popravljati ali ponovno uporabiti, njihova življenjska doba bi se podaljšala, lažje bi jih bilo reciklirati. Večji pomen bi dobila podaljšana odgovornost proizvajalca, saj bi bili bolj zainteresirani za to, da se materiali vrnejo k njim in da zaprejo materialne in energetske kroge.
Zaradi estetskih razlogov zavržemo na tone hrane (foto: Africa Green Media)
Preko hrane je Zero Waste povezan tudi z načinom pridelave, predelave, transportom in z zavržki hrane. Preprečevanje nastajanja odpadkov je v središču Zero Waste koncepta tudi na področju hrane. Na globalnem nivoju je letno zavržemo približno 1,3 milijarde ton. Po podatkih najnovejšega poročila Svetovne organizacije za hrano in kmetijstvo (FAO) kar 33 % zavržene hrane nastane v prvem členu verige prehranske oskrbe – pri kmetijski proizvodnji. Glavni krivec za ogromne količine pridelkov, ki zaradi nedoseganja teh predpisov ostanejo na poljih, naj bi bili estetski standardi. Zaradi teh standardov se zavrže velike količine hrane celo v državah, kjer je lačnih več milijonov ljudi. Kot na primer v Keniji, kjer je eden od kmetov, ki oskrbuje britansko trgovsko verigo, prisiljen vsak teden zavreči tudi do 40 ton zelenjave. Nadaljnje količine zavržene hrane nastajajo zaradi neustreznega označevanja hrane na embalaži z datumi, ki se nanašajo na standarde kvalitete in ne na to, do kdaj je hrana dejansko uporabna.
Poleg zniževanja zavrženih količin hrane, Zero Waste spodbuja tudi zniževanje uporabe embalaže za hrano. V Italiji se tako vedno bolj uveljavljajo trgovine, kjer je določene vrste izdelkov mogoče kupiti v razsutem oziroma rinfuznem stanju, s čimer kupec kupi natanko toliko hrane, kot jo potrebuje, ter ob enem ne ustvarja dodatne odpadne embalaže. Tako za kupca kot za trgovino je takšen način prodaje cenovno ugodnejši, saj embalaža predstavlja med 20 % in 70 % cene izdelka. Ker gre za manjše trgovine, te lahko oskrbujejo manjši lokalni kmetje, s čimer spodbujajo lokalno pridelavo in samooskrbo ter posredno znižujejo emsije pri transportu. Na spletni strani našega Ministrstva za kmetijstvo in okolje lahko preberemo, da potrošniške organizacije spodbujajo predpakirano sadje in zelenjavo zato, da ob stiku ne bi prišlo do prenosa pesticidov in herbicidov. Bolj smiselno bi bilo zavzemanje za zniževanje uporabe teh kemikalij pri njihovi pridelavi, s čimer bi ne le zmanjšali količine odpadne embalaže, pač pa tudi znižali negativne vplive teh snovi na okolje in zdravje ljudi. Poleg tega je nerazumljivo tudi, zakaj na policah nekaterih trgovskih verig v Sloveniji najdemo predpakirano zelenjavo in sadje iz ekološke pridelave.
Zero Waste neuporabno odpadno hrano rastlinskega izvora iz predelave in gospodinjstev skupaj z zelenim vrtnim odrezom usmerja v kompostiranje in anaerobno predelavo. Anaerobna razgradnja daje s hranili bogate snovi za izboljšanje tal, pregnito blato in bioplin. Ta je obnovljiva energija in se lahko pretvori v biometan. Glede okoljskih vidikov podpira sklenitev krogotokov snovi, predvsem pa fosforjevega kroga, biološke odpadke vidi kot dragocen vir hranljivih snovi. Uporaba kakovostnega komposta prispeva k ohranjanju rodovitnosti tal in zmanjševanju porabe umetnih gnojil.
Povzeto po:
Zero Waste & Taxes – shift form labour to resource use (Zero Waste Europe)
Ljudje lačni, fižol pa na polju (Ekologi brez meja)
