Če misliš, da so smeti problem nekoga drugega, pomisli še enkrat
Okrogla miza Slovenija na poti do Zero Waste (foto: Miha Možina)
Po drugi projekciji filma se je z uvodnim video nagovorom dr. Janeza Potočnika, Evropskega komisarja za okolje, pričela okrogla miza z naslovom Slovenija na poti do Zero Waste, kjer so se vsi sogovorniki strinjali, da takšen cilj lahko dosežemo le s spremenjenim načinom razmišljanja in navad vseh nas, tako posameznikov kot podjetij – kar pa morajo podpreti tudi strokovnjaki z raziskavami in razvojem in politika na vseh nivojih z ustreznimi zakonodajnimi in ekonomskimi ukrepi.
Dr. Janez Potočnik je v uvodnem video nagovoru okrogle mize predstavil del ukrepov in ciljev EU na tem področju. Ti predvidevajo zmanjšanje količine proizvedenih odpadkov, povečanje recikliranja in ponovne uporabe, omejevanje sežiganja materialov, ki jih je moč reciklirati in nenazadnje postopno opuščanje odlaganja odpadkov. Uporaba gospodarskih spodbud kot so: shema plačaj ko odvržeš, davki na odlagališča in sežiganje, ter razširjena odgovornost proizvajalcev je pripomogla k ustvarjanju delovnih mest in k spodbujanju inovacij, spreminjanju vedenjskih vzorcev in ustvarjanju priložnosti za proizvajalce, trgovce na drobno, potrošnike, lokalne oblasti ter javne in zasebne izvajalce na področju ravnanja z odpadki. Po ocenah Evropske komisije bi popolno izvajanje zakonodaje EU o odpadkih v Sloveniji lahko ustvarilo več kot 2.000 novih delovnih mest, prihodki dejavnosti predelave pa bi se povečali za dobrih 200 milijonov evrov.
»Ne trdim, da je Zero Waste preprost koncept, a četudi rešimo probleme z odlagališči in s sežigalnicami, gremo še vedno v napačno smer. Čez 25 let tako ne bomo nič bližje trajnosti.
Reševanje Zero Waste problemov pa je vredno truda zato, ker vemo, da gremo v pravo smer. Otrokom ohranjamo vire, zmanjšujemo onesnaževanje in se pomikamo proti trajnosti.«
Paul Connet, profesor kemije (Smeti)
Če sodimo po publiki v dvorani, potem ni nobenega dvoma, da ravnanje z odpadki zanima tako srednješolce kot starejše, nevladne organizacije, raziskovalne inštitucije, komunalna podjetja in mlade podjetnike. Med publiko pa nismo opazili nobenega politika, ne župana, niti predstavnikov Ministrstva za kmetijstvo in okolje. Tistega dela družbe torej, ki bi z jasnimi cilji in ekonomskimi ter zakonodajnimi ukrepi lahko postal eden nepogrešljivih dejavnikov za to, da bi zaprli razkorak med priložnostmi, ki jih ustvarjajo ukrepi in cilji EU in dejanskim stanjem v Sloveniji.
Kot je na okrogli mizi poudaril Janko Kramžar, direktor javnega podjetja Snaga, smo na področju recikliranja komunalnih odpadkov na četrtem mestu v EU, z večjo snovno predelavo biološko razgradljivih odpadkov pa bi se lahko postavili ob bok najboljšim. V podjetju, ki javno komunalno službo poleg Mestne občine Ljubljana izvaja še v devetih primestnih občinah, bodo sistem v prihodnje še nadgrajevali, saj je njihov cilj več kot 70 % ločeno zbranih in snovno predelanih komunalnih odpadkov. A hkrati je prepričan, da je za ostanek mešanih komunalnih odpadkov najboljša rešitev sežig oziroma energetska izraba.
Polna dvorana Kina Šiška (foto: Miha Možina)
Danes 60 % mešanih ostankov komunalnih odpadkov v Sloveniji še vedno odlagamo na odlagališčih in prav v tej točki smo na razpotju: ali nadaljevati z izboljšavami sistema ločenega zbiranja, ponovne uporabe, recikliranja ter kompostiranja in te ostanke odpadkov postopno zniževati, ali zgraditi sežigalnico oz. objekt za termično predelavo in jih energetsko izkoristiti. Obe poti se po mnenju Joan Marc Simona, direktorja Zero Waste Europe, medsebojno izključujeta. Tovrstne naprave zaustavijo ali celo porušijo učinkovitost sistemov ločenega zbiranja in recikliranja, kar dokazujejo številni primeri iz različnih delov sveta: Estonija, Škotska, mesto Detroit. Pravi, da pri Zero Waste ne gre zgolj za ravnanje z odpadki, ampak za postopno izločanje odpadkov iz sistema proizvodnje in uporabe oz. za vzpostavljanje krožnega gospodarstva. A Zero Waste se ne zaključi tu, ampak se nadaljuje z zniževanjem porabe naravnih virov. Poudaril je tudi, da je tak cilj možno doseči le z demokratičnim procesom, v katerem sodelujejo civilna družba, podjetja in politika.
Da je eno papir, drugo pa realnost se je strinjal tudi Uroš Macerl, predsednik društva Eko krog, ki vrsto let nasprotuje sosežiganju odpadkov v cementarni Lafarge v Trbovljah. »Ko se združijo lobiji in kapital, v našem primeru še multinacionalka, ter imate skorumpirane uradnike in slab ali nikakršen nadzor, dobite ubijalski stroj,« pravi in dodaja, da je največji problem to, da se politične odločitve sprejemajo preko lobiranja. Kot primer je navedel program zmanjševanja emisij prašnih delcev za Zasavje, ki ga Ministrstvu za kmetijstvo in okolje že več let ni uspelo sprejeti in udejaniti, medtem ko so Termoelektrarni Trbovlje brez težav uredili nekajletni odlog za prilagajanje strožjim zahtevam evropske okoljske zakonodaje.
V dokumentarcu Smeti se kot ena od niti prepleta prav neodzivnost pristojnih inštitucij – od ministrstev, okoljskih agencij, agencij za varovanje zdravja in sodišč, ki naj bi skrbele za to, da odlagališča, sežigalnice in naprave za termično obdelavo odpadkov ne bi presegale dovoljenih meja emisij v okolje. A se pogosto izkaže, da so neodzivne in ščitijo predvsem interes upravljavcev tovrstnih naprav. Okoljska agencija na Islandiji je malo sežigalnico odpadkov Funi testirala leta 2007 in ugotovila, da 21-krat presega dovoljene meje emisij, a so jo zaprli šele leta 2009, po tem ko lokalne oblasti niso več zmogle financirati filtrov za preprečevanje emisij. Sežigalnica je v celoti uničila kmetijo v bližini, a o odškodnini noče slišati nihče. V Franciji so se lokalni prebivalci devet let borili za zaustavitev sežigalnice v manjšem mestu in čeprav je kar 13.000-krat presegala dovoljene meje emisij in je v najbližji ulici za rakom zbolelo kar 24 od 80 prebivalcev, je sodišče primer opustilo, rekoč da povezave med pojavnostjo raka in emisijami iz sežigalnic ni moč dokazati. Sežigalnica je opustošila 50 kmetij, 3.000 živali so usmrtili, uničili so 7.000 ton sena in zavrgli 13.000 litrov mleka. In to se ne dogaja zgolj s starimi sežigalnicami. Na Škotskem je naprava, ki je pričela obratovati leta 2009, že v letu 2010 kar 172-krat presegla dovoljene meje emisij.
Nastop vrečkastega Bagfoot-a s plesalci plesne šole Bast (foto: Miha Možina)
Po besedah Joan Marca Simona to niso osamljeni primeri, sežigalnice in cementarne zapirajo v Veliki Britaniji, Italiji in drugih državah. Agencije ne ukrepajo zaradi pritiskov industrije in politike tudi zato, ker ti ne vedo kam z odpadki. Poudaril je, da so sežigalnice zastarel model ravnanja z odpadki in tudi v državah kot npr. Nemčija, novih sežigalnic ne gradijo več. Energija, ki jo pridobimo iz sežigalnic, je v primerjavi z energijo, vloženo v materiale v obliki transporta, proizvodnje in uporabe, namreč minimalna. Zero Waste preko ponovne uporabe, recikliranja in kompostiranja prihrani najmanj 3-krat več energije, kot jo proizvede sežigalnica.
Dr. Andrej Kržan, višji znanstveni sodelavec Kemijskega inštituta, ki se ukvarja s trajnostnimi vidiki plastike in polimerov, pravi, da plastiko lahko recikliramo in s tem ohranjamo vrednost, ki je vgrajena v material. Novejše plastike so bio osnovane in biorazgradljive, težko pa to dosežemo z vsemi vrstami plastike. Danes namreč ločeno zbiramo samo snovni tok plastike v odpadni embalaži, druge vrste, kot so na primer igrače ali zobne ščetke pa ne. Zato tudi ne podpira parcialnih zakonodajnih rešitev, kot je npr. zakon o nakupovalnih vrečkah, saj zajame le specifičen odpadkovni tok in ne celotnega. Pri odpadkih je pomemben celoten sistem, ki mora biti kar najbolj podoben kroženju snovi. A za njegovo učinkovito delovanje so potrebne naše odločitve. Da kupimo vodo v plastenki in ne uporabljamo tiste iz pipe, je naša odločitev. Da materiale ločeno zbiramo in smo na tem področju še boljši, nas nič ne omejuje. V Nemčiji so PET plastenke vračljive in jih ponovno uporabijo. Zahtevati pa moramo ustrezne pogoje in ustvarjati pritisk na tiste, ki o sistemu odločajo. Na področju recikliranja plastike je po njegovem mnenju še veliko prostora za izboljšave, predvsem pri odpravljanju tehničnih ovir. Ob enem pa je opozoril tudi na to, da plastiki z recikliranjem sicer podaljšujemo življenjsko dobo, kar pa seveda ne gre v neskončnost.
»Sproščanje nevarnih kemikalij v ozračje ne pomeni, da bodo tam tudi ostale. Zgostijo se v oceanih, bitja v oceanih jih dobijo v svoja telesa, kar sproži proces kopičenja v prehranjevalni verigi. Zato imajo kiti težave pri razmnoževanju. So kot kanarčki v rudniku, ki naznanjajo to, kar se bo zgodilo z nami.
Le še nekaj generacij nas loči od tega, da se človek ne bo več mogel razmnoževati. In plavajoča plastika v oceanih je način, kako nam narava sporoča, naj se vendar lotimo svojega problema.«
Charles Moore, Algalita Marine Research Foundation (Smeti)
Ločeno zbiranje in recikliranje komunalnih odpadkov je eno od področij, kjer Slovenci sodimo med najboljše v Evropi. Na okrogli mizi nam ni uspelo dobiti odgovora na vprašanje, kaj se zgodi z odpadki, ki jih ločeno zberemo v gospodinjstvih. V zadnjih nekaj letih namreč to postaja problematičen del sistema odpadkovnih tokov, za katere velja razširjena odgovornost proizvajalcev: odpadna embalaža, odpadna električna in elektronska oprema, odpadne gume, odpadne baterije in akumulatorji, odpadne nagrobne sveče ter odpadna vozila. Možnosti za doseganje višjih ciljev ponovne uporabe in snovne izrabe odpadkov je torej še veliko in nadaljnji koraki so relativno preprosti, a potrebno jih bo storiti.
Z večjimi deleži ponovne uporabe, recikliranja in kompostiranja lahko odpremo nova delovna mesta in zvišamo prihodke – oboje je času krize zelo dragoceno. Iskanje hitrih rešitev s sežiganjem odpadkov bo te možnosti brez dvoma uničilo. S tem pa bomo izgubili priložnosti tudi zato, ker smo del Evrope, ki bo v prihodnje spodbujala učinkovito ravnanje z viri, tudi tistimi, ki so v odpadkih.
Zanimivi gostje okrogle mize (z leve proti desni): Eva Kobe (moderatorka), dr. Andrej Kržan, Uroš Macerl, Joan Marc Simon, Ana Dejanović (prevajalka) in Janko Kramžar (foto: Miha Možina)
Naj torej povzetek okrogle mize zaključimo z istimi besedami, kot smo ga pričeli. Vsi sogovorniki so se strinjali, da je pot v družbo brez odpadkov možna le s spremenjenim načinom razmišljanja in navad vseh nas. Prenehati bo potrebno iskati krivce v nekom drugem in se izziva lotiti skupaj: vsak od nas, nevladne organizacije, podjetja, strokovnjaki in politika. Ker le skupaj lahko zasnujemo jasno vizijo o tem, kam pravzaprav želimo. Skupno dogovorjeno vizijo, ki bi vsakogar motivirala in podpirala na poti k jasnemu cilju.
Upamo, da bo film Smeti kmalu prišel na sporede kinodvoran tudi v Sloveniji. Do takrat pa si ga lahko ogledate na: www.trashedfilm.com.
Dodatne informacije:
Video posnetek okrogle mize
Poročilo o dogodku na Zero Waste Europe
Piše: Erika Oblak
