02
Sep
2016

Mala šola reševanja problemov, ki to niso

Konec avgusta je Dnevnik objavil članek o tem, da bi po mnenju Okoljskega inšpektorata v Sloveniji morali zagotoviti še dodaten zabojnik za kovinsko embalažo, ki bi jo zbirali od vrat do vrat. Na nasprotni strani stojijo nekatera komunalna podjetja, ki menijo, da gre za nepotrebno birokracijo in pritisk lobijev embalažnih družb. S tem se strinjamo tudi Ekologi brez meja, ne strinjamo pa se z njihovimi grožnjami o dvigovanju cen odvoza odpadkov ali celo prehodu na manj učinkovite sisteme ločenega zbiranja.

eko otok

Embalažne družbe in Inšpektorat za okolje zahtevajo še zabojnik za kovinsko embalažo. Foto: Snaga Ljubljana

Zakaj je dodatni zabojnik za kovinsko embalažo neumnost?

Kovinska embalaža se zdaj zbira skupaj s plastično v (večinoma) rumenem zabojniku, ki (večinoma) stoji pred vsako hišo in več stanovanjskimi stavbami. Sistem očitno dobro deluje, saj se Slovenija uvršča v vrh držav EU po ločenem zbiranju komunalnih odpadkov.

V nedavno sprejetem Operativnem programu ravnanja z odpadki lahko beremo, da bi v letu 2020 ločeno zbrali med 3.500 in 4.000 m3 kovinske embalaže. V primerjavi s plastično embalažo je to le drobec, saj naj bi plastike takrat zbrali med 164.000 in 207.000 m3.  Ali povedano drugače: namesto enega zbojnika bi imeli dva zato, da bi ločeno zbirali manj kot 2 odstotka tistih odpadkov, ki jih zdaj zbiramo skupaj.

Da je zahteva inšpektorata milo rečeno neumnost je jasno, če vemo, da je za vzpostavitev ločenega zbiranja (nakup potrebnih zabojnikov) in odvoz teh odpadkov (dodatna vožnja s tovornjaki od vrat do vrat) finančna odgovornost občin, ki jo plačamo gospodinjstva. Komunalna podjetja (ki skrbijo za odpadke v imenu občin) morajo namreč po zakonodaji vso ločeno zbrano embalažo brezplačno oddati embalažnim družbam, za katere se uporablja kratica DROE. Ali povedano drugače: občine (oziroma gospodinjstva) imamo s tem samo stroške in nič prihodkov od prodaje.

Zdaj se plastika in kovine ločijo v koraku dodatnega sortiranja zbrane embalaže, ki večinoma poteka v okviru DROE. Sortiranje je potrebno v vsakem primeru, saj plastično embalažo sestavljajo zelo različne vrste plastike. In najlažje je v tem postopku izločiti kovine.

Zakaj popravljati sistem, ki dokazano deluje odlično in omogoča optimizacijo stroškov?

Strinjamo se z mnenjem Dnevnika, da je takšna zahteva najverjetneje prišla s strani katere od DROE. Za boljše razumevanje tega, kaj DROE so in zakaj je takšna sprememba ugodna samo zanje,  pa je potrebno poznati ozadje slovenskega sistema za odpadno embalažo.

Vsako podjetje (proizvajalec ali trgovec) mora za embalažo, ki jo da na trg, plačati embalažnino, ki zagotavlja finančna sredstva za njeno ustrezno sortiranje, recikliranje ter sežig ali odlaganje. Kje se zbirajo ta sredstva? Pri samem proizvajalcu ali trgovcu, če to zagotavlja sam. Lahko pa sklenejo pogodbo z DROE (ki so gospodarske družbe), ki te obveznosti ureja v njihovem imenu in ji zato tudi nakažejo embalažnino. V Sloveniji imamo 6 takšnih DROE, obvezosti pa sami izpolnjujejo še v 10 podjetjih.

Glavni trik sistema se skriva v tem, da ne eni ne drugi občinam (in s tem gospodinjstvom) k ločenemu zbiranju ne prispevajo nič. Ta del predstavlja visoke stroške, saj zabojniki stojijo pred vsako hišo in blokom in jih je potrebno redno odvažati. Slovenija je verjetno ena redkih, če ne edina država EU, ki ima takšen sistem. Povsod drugje embalažnina krije tudi del ločenega zbiranja v gospodinjstvih, saj so ta tako dodatno finančno motivirana za ločevanje (mešani odpadki so stroški, ločene frakcije pa prihodki).

Prav zato so DROE edini, ki bi imeli interes za to, da pred našimi hišami stojijo še zabojniki za kovinsko embalažo. Tako dobijo čisto frakcijo, ki jo je v primerjavi z večino vrst plastike preprosto prodati in reciklirati. Z manj stroški in dela torej dobijo več. Dodatne stroške pa nosimo gospodinjstva.

Odlična podjetniška logika, ni kaj! Še posebej, če jo podpre tudi inšpektorat.

Mala šola, kjer se rešujejo problemi, ki jih sploh ni

Komunalna podjetja so ob tem reagirala precej otročje, z grožnjami, da bodo pač dvignila stroške odvoza odpadkov ali celo znižala standarde ločenega zbiranja. Namesto, da bi priložnost izrabila sebi v prid in pri Ministrstvu za okolje in prostor skušala doseči spremembo zakonodaje tako, da bi DROE, podjetja in trgovci morali obvezno del embalažnine nameniti za ločeno zbiranje v gospodinjstvih. To bi komunalnim podjetjem, občinam in gospodinjstvom prineslo dvoje. Za zbiranje odpadne embalaže bi imeli krit del stroškov. DROE pa bi zagotovo ponovno premislile o svoji zahtevi po dodatnem zabojniku, za katerega bi del stroškov nosile same. Ministrstvo pa pridobilo večje deleže ločeno zbranih in v recikliranje usmerjenih odpadkov. Kovinska in plastična embalaža se že zdaj pobirata od vrat do vrat – le da v enem zabojniku.

DROE in podjetja ter trgovci, ki embalažo dajejo na trg, bi resda morala del dobička, ki ga zdaj ustvarjajo z odpadno embalažo, prispevati v sistem ločenega zbiranja – a to je pravzaprav namen sistema, ki temelji na podaljšani odgovornosti proizvajalca.

Dokler bodo komunalna podjetija, DROE, inšpektorat in ministrstvo ustvarjali nove probleme, namesto, da bi reševali obstoječe (ki jih ne manjka), lahko res pričakujemo slabše storitve za višje stroške. In to na področju, kjer se Slovenija lahko pohvali z odličnimi rezultati.

Največja uganka pri vsem skupaj pa je vprašanje, zakaj v te razprave aktivno ne vstopajo občine, ki bi morale poskrbeti za svoje občinske proračune in razumne stroške gospodinjstev za komunalne storitve.

Piše: Erika Oblak

You are donating to : Greennature Foundation

How much would you like to donate?
$10 $20 $30
Name *
Last Name *
Email *
Phone
Address
Additional Note
Loading...