13
Feb

Umazana laž o Nemčiji, svetovni prvakinji v recikliranju

Pred vami je preveden povzetek članka Der dreckige Rest, ki je 19. januarja 2019 izšel v nemškem Spieglu. Glede na opisano problematiko, bi lahko ena na ena nadomestili Nemčijo s Slovenijo, kar ni naključje, saj je naš sistem ravnanja z odpadki nastal tudi z zgledovanjem po nemškem in avstrijskem. Prenesli smo tako prednosti, kot tudi slabosti.

Do leta 2017 smo globalno v obtok dali okrog 8,3 milijarde ton plastike, le 9 % pa smo reciklirali, saj je postopek zahteven in drag. Večina odpadkov tako pristane na odlagališčih, v naravi in v morjih. Plastika naj bi sicer bila varen material, a se situacija spremeni pri razpadu, saj kot magnet nase veže strupene snovi iz okolja. Kljub temu pa poraba plastike narašča – v Nemčiji so se plastični odpadki od 1994 podvojili na 6 milijonov ton letno.

Evropa se je odločila ukrepati. Od 2030 mora biti vsa plastična embalaža ponovno uporabljena ali reciklirana. Ambiciozen cilj, ki pa ga ogroža plastični lobi. Skoraj 2 milijona Evropejcev je namreč zaposlenih v proizvodnji plastike, kar velja za pomemben politični argument.

V Nemčiji se letno proizvede za 5,2 milijona ton plastičnih odpadkov, po uradnih podatkih se jih reciklira 39 %. Strokovnjaki pravijo, da je ta podatek lažen. Bolj realna številka je 17,3 %, saj ne bi smeli upoštevati izvoza odpadkov in sestavljenih materialov. Težava je, ker poročanje o tem, kaj se je zgodilo s temi odpadki (ali so se reciklirali ali kje obležali) ni predpisano.

Nemški odpadki po podatkih reciklažnih podjetij niso dobro ločeni. Iz predelave morajo ta podjetja izločiti sestavljene materiale, ki gredo v sežig v cementarne. V kolikor bi bili plastični izdelki iz čiste plastike in bi se jih recikliralo, bi bil to eden najbolj okolju prijaznih materialov. Tako pa lahko en izdelek vsebuje tudi na stotine različnih kemikalij – polimerov, ki imajo različna tališča.

Skladišče PET odpadkov v Romuniji, glavni evropski ‘deponiji’ (foto: Der Spiegel).

Že 30 let na področju recikliranja ni prišlo do napredka. Nemci sežgejo več kot polovico plastičnih odpadkov. Sistem ‘der Grüne Punkt’ ne deluje. Sprva je šlo za monopol. Podjetje, ki je upravljalo z njim, pa ni bilo sposobno upravljati s tako veliko količino odpadkov. Leta 2001 so trg odprli za konkurenco. Boj za tržne deleže se je zaostril, v ospredju ni več najboljša reciklaža, ampak najcenejša. Ob uvedbi sistema so embalažne družbe prejele 1400 € na tono odpadkov, leta 2015 le še 500 €. Podjetja so pričela poročati lažne podatke o prevzeti embalaži, da bi plačala manj stroškov za ravnanje z njo. Posledično ne držijo podatki o deležu reciklaže, delno tudi zato, ker še posebej spletni trgovci ne javljajo embalaže, ki jo dajo na trg. Letno naj bi tako nastalo 1,4 milijone ton plastičnih odpadkov, dejansko pa se je nabere enkrat več – 2,4 milijone ton.

Proizvajalci in trgovci se bojijo poostrene zakonodaje, zavzemajo se za prostovoljne dogovore. Napore vlagajo v recikliranje teh odpadkov, zaposlene pošiljajo na čistilne akcije, po drugi strani pa proizvodnje plastičnih izdelkov ne zmanjšujejo. Pozornost je preusmerjena na posamezne redke izdelke, ki vsebujejo vsaj določen delež reciklirane plastike, in na koalicije proti plastičnemu onesnaževanju, ki se jim pridružujejo proizvajalci. Radi se pohvalijo tudi s sodelovanjem z organizacijo Waste Free Oceans (soustanoviteljica je direktorica lobija European Plastic Convertes, v katerega so združena skoraj vsak podjetja, katerih odpadke najdemo v morjih). Ustvarja se iluzija, da je mogoče problem plastičnih odpadkov obvladati.

Pritisk na proizvajalce za zmanjšanje uporabe plastične embalaže očitno ni dovolj močan. Medijski prispevki o posledicah plastike vsakih nekaj mesecev ne zaležejo – ne pri proizvajalcih in ne pri kupcih. Tudi prostovoljni dogovori proizvajalcev in trgovcev ne zadostujejo. Nemška okoljska ministrica se hvali s tem, da jim je s sodelovanjem z industrijo uspelo prepovedati plastične vrečke, a pozablja, da se je ta boj bil več desetletij. Zato bi se problema morali lotiti na izvoru in embalažo preoblikovati tako, da bi razpadla kot na primer bananin olupek.

Recikliranje bi morali izsiliti – znižanje DDV na izdelke iz reciklirane plastike, prenehanje subvencioniranja uporabe nafte za proizvodnjo plastike, minimalne kvote za uporabo reciklatov, dejansko prevzemanje odgovornosti proizvajalcev za plastično onesnaževanje. Najpomembnejši ukrep pa je nagrajevanje recikliranja in ponovne uporabe, kot to počnejo že v Švici. V Turčiji si lahko plačaš vozovnico za javni prevoz s plastičnimi odpadki, na Nizozemskem iz njih izdelujejo ceste, v Nemčiji pa niti zabojnikov za smeti nimajo iz reciklirane plastike. Razlog? Zabojniki iz reciklata naj ne bi bili dovolj trpežni, da bi ‘preživeli’ padec z višine več metrov.

You are donating to : Greennature Foundation

How much would you like to donate?
$10 $20 $30
Name *
Last Name *
Email *
Phone
Address
Additional Note
Loading...