06
Feb

Ureditev področja ravnanja z odpadki: pogled Ekologov brez meja na razmere v Sloveniji

(Pisna oblika prispevka s posveta Ureditev področja ravnanja z odpadki: od urgentne do sistemske ureditve dne 13.2.2019 v Državnem Svetu)

Zadnja iteracija embalažne krize je skoraj za nami. Kako na dolgi rok zagotoviti, da do tega ne bo več prihajalo? Že vrabčki čivkajo, da potrebujemo reformo naše izvedbe razširjene odgovornosti proizvajalca (ROP) in okoljske nevladne organizacije se seveda strinjamo.

Želimo jasno določitev obveznosti, pogojev in pravic vseh deležnikov; neprofitno zasnovo, ki bo ukinila dumping embalažnin, nelojalno konkurenco in omejila sivi trg; bančne garancije kot pri ROP za e-odpadke; transparentno delovanje in poročanje za kakovostnejše podatke; znižanje praga 15t za obvezno sodelovanje v sistemu, ekomodulacijo obeh embalažnin, tako prispevka za ROP kot okoljske dajatve za nastajanje odpadne embalaže; uvedbo sistema povratne embalaže za plastenke — da dosežemo zastavljeni cilj 90 % ločenega zbiranja, zmanjšamo smetenje in pridobimo čistejšo surovino.

Pod črto pa želimo uvedbo sistema s kritjem vseh stroškov (full-cost), saj po ocenah sektorja potrošniki financirajo kar 65 % stroškov celotnega ravnanja z odpadno embalažo, kar je nekompatibilno s samo definicijo ROP. To nesorazmerje še bolj bode v oči, ker sistem ne deluje. Prav tako v tem konceptu nima mesta pogosto prelaganje odgovornosti na končnega uporabnika, saj se gre za razširjeno odgovornost proizvajalca, ne potrošnika.

Učinkovita razširjena odgovornost mora proizvajalce spodbujati, da svoj vpliv na okolje zmanjšajo in da ne dajejo na trg izdelkov, ki končajo kot problematični odpadki. Zato je modulacija prispevkov za ROP tako pomembna. Izdelki z dolgo življenjsko dobo, ki jih je lažje popraviti, ponovno uporabiti, reciklirati (večkrat!), vsebujejo reciklirane vire oziroma manj toksičnih, si zaslužijo nižje obremenitve kot ostali. Trenutno imamo pavšalno rešitev v Uredbi o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže, a ta spodbuja le menjavo materialov (izrazito pri PVC), kar ne spodbuja ne ekoinovacij ne optimizacije proizvodnje za daljšo življensko dobo. To je ključno ne le z vidika vizije krožnega gospodarstva, a tudi iz čisto praktičnih razlogov, ko imamo na primer dobro tretjino odpadne embalaže v Evropi, s katero se zaradi nizke kvalitete skoraj nihče noče ukvarjati, kaj šele visoko po hierarhiji ravnanja z odpadki. Nekatere lanske ocene so ta delež za Slovenijo postavile celo na tri četrtine! Druga ocena družb za ravnanje z odpadki je, da dve tretjini odpadne embalaže končata kot gorivo, kar je le neučinkovit način izkoriščanja fosilnih goriv. Hkrati kaže na pomanjkljivost poročanja o teh podatkih.

Trend proizvodnje plastike je za naslednja leta eksponenten in tako brez ukrepanja lahko pričakujemo še več neučinkovite embalaže na trgu. Na srečo se s temi težavami resno ukvarjamo skupaj na evropski ravni. Kaj lahko pričakujemo od lani sprejete evropske Strategije o plastiki v krožnem gospodarstvu?

Za enega glavnih ciljev si je postavila, da bo do leta 2030 vsa plastična embalaža primerna za cenovno smotrno ponovno uporabo ali recikliranje. Manjši del ukrepov je že sprejet, med drugim minimalni delež rabe sekundarne plastike za plastenke iz PET, s prvim ciljem za leto 2025 (25 % delež). Strategija predvideva nove ukrepe za boljše oblikovanje za višjo reciklabilnost plastike in izdelkov, standarde kakovosti za sortirane plastične odpadke in reciklirano plastiko, usmerjeno porabo EU sredstev — komisija je lani celo razmišljala o davku na vsako tono nereciklirane plastike — predvsem pa ne le ukrepanje na ravni EU, temveč tudi na ravni držav članic in industrije. Komisija je poskusila z vseevropsko kampanjo za sprejemanje prostovoljskih zavez industrije in javnih organov, a je bil odziv slab, tako da lahko pričakujemo le še več regulative.

Od držav članic komisija pričakuje, da pri javnih naročilih dajejo prednost reciklirani plastiki in plastiki, ki jo je mogoče ponovno uporabiti, nagrajujejo uporabo reciklirane plastike ter dajejo prednost ponovni uporabi in recikliranju namesto odlaganja na odlagališča in sežiganja. Od konca lanske pomladi imamo minimalne kriterije za ROP ter višje cilje recikliranja, kjer je bil največji skok ravno pri cilju za plastično embalažo. Čeprav v Sloveniji že dosegamo del ciljev, je predviden precejšen padec državnih rezultatov, ko se enkrat zaključi harmonizacija poročanja na evropski ravni. Dela nam tako ali drugače ne bo zmanjkalo.

Na srečo se tudi gospodarstvo organizira in odziva. Sicer je še vedno precej zelenega zavajanja, malenkostnih ukrepov in prelaganja odgovornosti, a raste tudi količina dobrih praks in samoiniciativnosti. Od različnih novih podjetij, ki se ukvarjajo s ponovno uporabo transportne embalaže in vračljivih sistemov, zavez in izvedb umika nereciklabilne embalaže, visokim deležem rabe reciklirane plastike, skupnim raziskovalnim projektom za večjo reciklabilnost in lažje ločevanje, do najbolj ambicioznih, kot je primer britanskega veletrgovca Iceland, ki se je zavezal, da do leta 2023 preneha embalirati svoje izdelke v plastiko. V Sloveniji se veletrgovci na žalost še vedno posvečajo skoraj izključno plastičnim vrečkam.

Recikliranje je pomembno, še zdaleč pa ne bo pa rešilo vseh problemov z odpadki. Zato je naša glavna točka, želja, zahteva, da spoštujemo hierarhijo ravnanja z odpadki. Sprejeto, in z njo preprečevanje nastajanja odpadkov kot prednostno ravnanje, jo imamo že vrsto let. Skrajni čas je, da jo tudi dejansko upoštevamo. Večino sredstev in energije še vedno porabimo za recikliranje in odstranjevanje, ki sta na dnu hierarhije. Že samo plastična strategija predvideva boljšo izrabo ekonomskih instrumentov, zlasti za povišanje cene odlaganja in sežiga, ter spodbujanje recikliranja in preprečevanja nastajanja plastičnih odpadkov. Direktive, kot je direktiva o plastičnih izdelkih za enkratno uporabo, to že udejanjajo. Ključna je boljša zasnova materialov, izdelkov in procesov, ne le ponovna in smotrna uporaba ter spodbujanje popravil.

Je res potrebna ekonomska prisila, da se začnemo resno ukvarjati s preprečevanjem in ne samo gasiti požarov odstranjevanja? Medtem ko se v Sloveniji še vedno ukvarjamo z iluzijo, da nam lahko slabo regulirana termična izraba reši vse odpadkovne težave takoj, drugje že vrsto let omejuje napredek. Lep primer je Švedska, ki zadnjih petnajst let pri stopnji recikliranja ni prav nič napredovala. Slovenija je na unikatnem mestu, saj je edina država v Evropi z visoko stopnjo ločenega zbiranja in recikliranja, hkrati pa nizko stopnjo sežiganja. To nam daje veliko manevrskega prostora, da resnično začnemo delati na preprečevanju nastajanja odpadkov in optimiziramo ravnanje. Kaj je lažje, manj odlagati ali pa zapirati že zgrajeno infrastrukturo?

Povsem razumljiv je tudi strah ljudi za lastno zdravje, okolje oziroma denarnice, saj je bila na primer najnovejša danska sežigalnica skoraj v stečaju še pred začetkom obratovanja, kopica nujnih popravil pa bilanco kvarijo še danes. V najmodernejši sežigalnici na Nizozemskem se je na pobudo občine začel dodaten, kontinuirani monitoring, ki je odkril redna preseganja dovoljene meje izpustov dioksinov ter tako dokazal pomankljivosti trenutnih zakonodajnih zahtev glede spremljanja.

Na srečo že imamo tudi dobre primere spoštovanja hierarhije na širših geografskih področjih. Španski Baleari, regija z enim milijonom prebivalcev, so nedavno sprejeli cilje in ukrepe za zmanjševanje količin odpadkov (10 % do 2021 in 20 % do 2030) in ponovno uporabo (3 %, 5 %). Na ravni EU to lahko pričakujemo šele leta 2024.

Na lokalni ravni se dogaja še več — v Evropi imamo več sto občin, samo v Italiji čez petsto, ki pospešeno preprečujejo nastajanja odpadkov, najboljše med njimi pa dosegajo količine mešanih ostankov le okrog 10 kg/osebo/leto. Tudi v Sloveniji imamo deset primerov, občin, ki sodelujejo v naši mreži občin z Zero Waste strategijami. Navkljub turistični in gospodarski rasti, ki s sabo še vedno prinese večje nastajanje odpadkov, je v teh občinah višanje nižje od slovenskega povprečja.

Če res želimo preiti v krožno gospodarstvo, se moramo zavedati, da le z ravnanjem z odpadki tega ne bomo dosegli. Mi »odpadkarji« si moramo priznati, da to ni problem, ki bi ga lahko rešili sami in bo potrebno veliko več čezsektorskega povezovanja. Tudi dodatna infrastruktura nas lahko spravi le do določene meje, potem pa so dosti bolj pomembni mehki ukrepi. Dokler bomo proizvajali izdelke, s katerimi imamo na koncu življenjske dobe težave, se ne bomo približali rešitvi. Mogoče prihodnost ravnanja z odpadki ni v ravnanju z odpadki?

You are donating to : Greennature Foundation

How much would you like to donate?
$10 $20 $30
Name *
Last Name *
Email *
Phone
Address
Additional Note
Loading...