Okolje je novo bojišče človekovih pravic (I)
Organizacija Global Witness je junija objavila letno poročilo z naslovom On Deadly Ground (Na smrtonosnih območjih), ki opozarja na že nekaj letno alarmantno naraščanje števila umorov okoljskih aktivistov na globalni ravni. Lani jih je skupaj umrlo 185. Povedano drugače: vsak teden več kot trije. Največ so jih zabeležili v Braziliji (50), sledijo Filipini (33) in Kolumbija (26). Domorodni prebivalci predstavljajo zgolj 5 odstotkov svetovne populacije, a jih je med žrtvami skoraj 40 odstotkov.
Umori aktivistov po državah v letih 2010 – 2015. Vir: Global Wintess, On Dangerous Gronud
Naraščajoče število žrtev je povezano s prodiranjem industrije vedno globlje na nova območja, ki ga spodbujajo potrošniške zahteve razvitega sveta in hitro rastočih gospodarstev. Umori so povezani z nasprotovanjem velikim projektom ekstraktivne industrije (pridobivanje nafte, plina, rudnin, ipd.), sečnji lesa, gradnji velikih jezov in vedno pogosteje tudi širjenju kmetijstva. Tik pod površjem že tlijo problemi s koncesijami za pitno vodo. Projekti se pogosto odvijajo brez vednosti lokalnega prebivalstva, ki se jim zato postavi po robu šele, ko se že prično izvajati na terenu. Prebivalci se znajdejo v navzkrižnem ognju zasebnih varnostnikov industrije, državnega represivnega aparata ter pogodbenih morilcev. Zaskrbljujoče je, da se okoljski aktivizem vedno pogosteje označuje kot terorizem.
Strmo naraščanje števila umorov ni pritegnilo posebne pozornosti javnosti ali medijev vse do pomladi letos, ko se je v Hondurasu zgodil drzen umor Berte Caceres, prejemnice Goldmanove nagrade za leto 2015. Nagrada je najpomembnejše globalno priznanje za delovanje na področju varstva okolja in narave.
Berta Caceres je pripadala domorodni skupini Lenca. Še kot študentka je leta 1999 ustanovila organizacijo COPINH, ki podpira človekove pravice domorodnih prebivalcev Hondurasa. Leta 2006 so jo prosili, naj razišče, zakaj je na območje Rio Blanca prispela obsežna gradbena oprema. Ugotovila je, da mednarodna skupina, ki je vključevala kitajsko podjetje Sinohydro, Mednarodno finančno korporacijo pri Svetovni banki ter podjetje DESA iz Hondurasa, načrtuje gradnjo niza jezov na reki Gualcarque. Projekt je kršil mednarodno zakonodajo, saj lokalni prebivalci v posvetovanje niso bili vključeni.
Leta 2013 je COPINH pričel s protesti, vojska je julija istega leta prvič streljala na protestnike in dva ubila. Konec leta 2013 sta se iz projekta umaknila kitajsko podjetje in Mednarodna finančna korporacija. Nadlegovnaje in pritiski na lokalne prebivalce in aktiviste so se stopnjevali, maja 2014 sta se zgodila še dva umora članov COPINH.
Sledile so tožbe proti Berti Caceres in drugim članom organizacije, zato jih je podprl tudi Amnesty International. Redno jo je nadlegovala vojska, ustavljala njen avto na cestah in ga preiskovala ob grožnjah z orožjem. Njo in protestnike so aretirali in čez noč zadrževali v zaporu. Sodišče je zahtevalo njeno redno javljanje in ji tako preprečilo, da bi se umaknila na varno v tujino.
Berta Caceres
V enem od intervjujev je povedala: »Vojska ima seznam za atentate na 18 zagovornikov človekovih pravic in moje ime je na vrhu. Želim si živeti, saj hočem na tem svetu narediti še mnogo stvari. Nikoli pa nisem pomislila, da bi opustila boj za naša območja in za dostojanstveno življenje, saj je naš boj legitimen. Zelo sem previdna, a konec koncev ranljiva, saj živim v državi, kjer nihče za nič ne odgovarja … Ko me bodo želeli ubiti, bodo to tudi storili.«
Oboroženi napadalci so jo umorili 3. marca 2016 na njenem domu. Pri tem je bil ranjen tudi mehiški okoljski aktivist Gustavo Castro Soto. V kasnejši preiskavi je vlada skušala krvido za umor prevaliti na člane organizacije COPINH, Gustavu Sotu pa dolgo preprečevala, da bi zapustil državo. Maja 2016 je vlada aretirala pet ljudi, od tega dva iz podjetja DESA, majorja vojske in upokojenega kapetana. Bivši član posebnih vojaških skupin je potrdil, da je bila Berta Caceres na seznamu za umor, ki so ga prejeli nekaj mesecev pred njeno smrtjo.
Če se je lahko zgodil umor Berte Caceres, si je lahko predstavljati, kako preprosto se dogajajo nasilje in umori manj znanih aktivistov.
Nasilje vojske, paravojaških skupin in plačancev industrije v Hondurasu se nadaljuje. Nekaj tednov po Bertini smrti so, zaradi nadaljevanja projekta gradnje jezov, preselili skupino prebivalcev in ob tem umorili še dva člana organizacije COPINH. Pol leta po njeni smrti Honduras še vedno velja kot eno najbolj smrtonosnih območj za tiste, ki si drznijo braniti – na globalnih trgih visoko cenjene – naravne vire, pravi Amnesty International.
Organizacija ocenjuje, da Honduras in Gvatemala postajata vedno bolj privlačna za ekstraktivno industrijo, deloma tudi zaradi šibke zakonodaje, ki podjetjem (ne)določa, kaj smejo in česa ne smejo storiti. Mešanica groženj, navideznih tožb, blatenja ugleda, napadov, umorov in razpadel pravosodni sistem so v teh državah naredili varstvo okolja in človekovih pravic skoraj nemogoča. Zločine, strojene nad aktivisti, le redko ustrezno raziščejo, kar spodbuja še več nasilja. Nacionale oblasti pogosto krivijo šibke institucije, a prikladno pozabljajo, da je prav pomanjkanje politične volje za podporo in zaščito aktivistov glavni razlog, da se ti znajdejo v smrtni nevarnosti.
Podobno bi lahko trdili za vse države, ki so se znašle na zemljevidu poročila Global Witness. Ob tem velja opozoriti še na nevarnost omejevanja slike na lokalno in nacionalno raven. Črpanje naravnih virov se dogaja s posredno ali neposredno podporo mednarodnih korporacij ob pomoči mednarodnih finančnih skladov in bank. Ti naravni viri so v veliki meri namenjeni globalni potrošnji in gospodarskemu sistemu, ki je energetsko in snovno izjemno neučinkovit. Posledice v obliki podnebnih sprememb, onesnaženem zraku in vodah, osiromašeni prsti, izgubi biotske pestrosti ter prisotnih nevarnih snoveh v hrani, čutimo vsi.
Boj okoljskih aktivistov kjerkoli na svetu je zato boj za vse nas. Zanimati bi nas moralo, zakaj so jih lani umorili 185, od leta 2010 pa skoraj 1.200.
Umori so le vrh ledene gore. Preganjanje in nasilje nad aktivisti ter prisilno preseljevanje lokalnih prebivalcev so precej obsežnejši, kot bi si predstavljali. Najbolj nedopustno pa je, da se dogaja tudi zaradi ustanavljanja naravovarstvenih območij, naravnih parkov in eko turizma. O tem več v nadaljevanju čez nekaj dni.
Uredila in prevedla: Erika Oblak
