Kozarčkanje I: Hiša začimb

Najprej: kaj je kozarčkanje? Ko sem pred enim letom prevajala knjigo Dom brez odpadkov, mi je bilo – in mi je še – najljubše poglavje o kuhinji in nakupovanju živil. Marsikateri Bein trik sem hotela prej ali slej spraviti v prakso. Naše pestro gospodinjstvo sestavljamo odrasli individuumi, ki nas diplomatsko imenujem močne osebnosti. To v praksi pomeni, da nihče ne more računati, da bo druge komandiral – njegov/njen predlog bo sprejet, samo če bo drugim zdel smiseln. In to nadalje pomeni, da kupovanje živil v razsutem stanju, ki jih je treba nadevati v kozarce, vsi strumno in ozaveščeno podpirajo, zlasti kadar to organiziram in/ali izvajam jaz. Jan je to dejavnost poimenoval kozarčkanje.

Ponuja pa kozarčkanje poleg okoljskih tudi zabavne možnosti, na primer premikanje meja v moji lastni glavi.

Na Trubarjevi ulici v Ljubljani je kup zanimivih ustanov. Korak naprej od Hiše eksperimentov in nasproti Falafla se dvigajo stopnice v kraljestvo začimb, ki mu vlada resen gospod s svetlimi očmi. Ko nam je ondan zmanjkalo cimeta, ki ga pri nas trošimo v grosističnih količinah, sem krepostno sklenila, da te dišave (in po možnosti drugih) v plastiki, pa tudi v steklu res ne bom več kupovala. A čeprav sem komunikativno bitje, ki v socialnih situacijah zlepa ne pride v zadrego, sem imela nekakšen nedoločen pomislek: le kako me bo pogledal ta resni gospod, ko mu bom pomolila kozarček? Kakšna afnarija se mu bo zdela to, ko pa ima začimbe lepo zapakirane v vrečkah z ustreznimi nalepkami?

No, kaj bi si nastiljala življenje s predsodki. Ko sem mu povedala, kaj bi rada – poleg cimeta še kari – se je ta resni človek prvič, odkar kupujem pri njem, nasmehnil. Mi napolnil kozarčka in obžaloval, da cimeta v razsutem stanju trenutno nima dovolj; kolikor ga je le nabral iz velikanskega kozarca, pa mi ga sploh ni zaračunal. Pokramljala sva še o tem in onem, kako recimo ljudje v Sloveniji raje kupujejo bakrene džezve od srebrnih. Spoznala sem še eno novo deželo.