Blondinkin božič
Zakaj blondinkin? Ker sem blondinka in zato smem uporabljati ta kliše. In ker si pod blondinkin božič predstavljam katerokoli punco med devetimi in devetdesetimi leti, ki decembra pustoši po trgovinah in sebe ter druge obdaruje z rečmi, ki so v najslabšem primeru neuporabne in neokusne grozote, ki krajšajo življenja v sweatshopih, v najboljšem pa so pač lepe in uporabne, morda narejene z ljubeznijo in celo lokalno, ampak niso zero waste.
Dobro, smo na poti proti življenju brez odpadkov. Kaj pa lahko storim decembra, ko me na vsakem koraku te poti vabi kakšna skušnjava: »Daj, vzemi me s seboj! Ves čas si tako pridna, tako skrbna, tako okoljska, pri svoji častitljivi kronološki starosti hodiš okrog v zakrpanih kavbojkah s Tekstilnice, da ti prijateljice iz usmiljenja podarjajo povsem nenošene plašče … prodajalke moriš s predavanji o plastičnih vrečkah, pasje kakce (včasih) pobiraš s plataninimi listi in jih skrivaš v žive meje, o tem, kaj vse kompostiraš, bi lahko napisala humoresko – ali posnela triler. In zdaj misliš, da si res ne zaslužiš vsaj ene božične zvezde, vsaj ene hijacinte, vsaj enega amarilisa, vsaj enega novega kompletka kroglic za na drevešček, skratka vsaj ene nedolžne igračke, po kateri koprni tvoje srce?«
Hja. Narava teži k temu, da zapolni vakuum, in zapolnila ga bo – prej ali slej. Na srečo pri zero wastu navsezadnje ne gre toliko za trening minimalizma (ki ima sicer seveda tudi pomembno mesto v tej filozofiji) kot za ustvarjalnost in pristno ljubezen, ta pa vedno prinaša občutek obilja. S čim si torej polnim to neznansko črno luknjo decembrskega hrepenenja?
- Krasim svoj dom. O, pa še kako! Pobiram borove storže in smrekove veje, ki so obležale na gozdnih tleh po neurju, rabutam vejice forsitije na nekem zapuščenem vrtu (who am I kidding? Najrazličnejše vejice na najrazličnejših zapuščenih vrtovih), obrezujem bršljan, ki je prerastel zid na našem vrtu. Iz papirja strižem snežinke za na šipe. Pri prijateljici sem videla krasno ‘smrečico’ iz suhih vej in vrvice, zato moram podobno nujno narediti tudi sama.
- Podarjam doživetja. Toliko ljudi poznam, ki jih od večdesetletnega dela za računalnikom mučijo kronične bolečine. Na drugi strani pa poznam super Alenko, pravo čarovnico, ki s svojim bogatim znanjem in fantastično energijo (oja, tudi bioenergijo) spravlja naše organizme v red. Terapevtska masaža je postala eno mojih standardnih daril za vse priložnosti. Drugače pa: koncerti, predstave, tečaji …
- Podarjam hrano. Brez hrane večina ljudi ne zmore preživeti prav dolgo, zato se tej materialni plati življenja pač ne moremo izogniti. Podarjam domače shranke, ki sem jih naredila jeseni, in pečem piškote, ki pokajo od zdravja in jih podarim v steklenih kozarcih. Ko bom izvedela za dobro delavnico o fermentaciji, pa jo bom podarila sama sebi.
- Podarjam informacije. Ampak se skušam držati tistega: ‘Usta odpri samo, če bo tisto, kar boš povedala, boljše od molka.’
- Podarjam svoje delo. Za vso družino odnašam smeti, pometam stopnišče, hodim po mleko, delam kefir in z vrta prinašam motovilec, ohrovt in radič. Tu in tam prostovoljim. 2018 bo mogočno leto!
- Podarjam sebe: svoja spoznanja in uvide, izkušnje in talente, dobro voljo, prijaznost, spodbudo, smeh, sočutje, empatijo in najdragocenejše: dvoje ušes. Včasih je spokojna tišina največ, kar si lahko podarimo. Ali pa človeškost: da sproščeno priznam svoje napake in si vsi skupaj oddahnemo, da se zaradi njih ni svet ustavil.
- Podarjam sebi: predvsem čas. Globoko verjamem, da je energijsko uravnotežen človek največji blagor zase in za druge. Zato sem vsa decembrska druženja prestavila na drugo leto in bomo ob sproščenih kavah imeli veseli januar, kuhano vino pa nas bo brez problema grelo tudi v januarskih temperaturah.
- Z užitkom zapravljam čas za stare in nove filme, za klepetanje in pohajkovanje, za prepevanje in sanjarjenje.
- In cenim dragoceni venček ljudi, ki ga je življenje tesneje ali pa rahleje spletlo okoli mojega srca.
(foto: Jana Lavtižar)