Kozarčkanje IV: S stekleno embalažo po beljakovine

Ko sem pred dobrim letom prvič poskusila kozarčkati pri najboljšem mesarju, sem izvedela, da jim interni higienski predpisi (karkoli že, dragi bralec, cenjena bralka, to pomeni) ne dovoljujejo izvajati tako bogokletnih dejanj, kot je polaganje piščančjih filejev v mojo stekleno posodo. Ne, v vrečko morajo, ta vrečka pa še v eno vrečko, ker … hm, da se ne bi vsi skupaj znašli v zajčji luknji, verjetno. No, odšla sem za naslednji ovinek in našla mesarja, ki je bil s tem okej. In takšnih je veliko. Pravzaprav so čisto vsepovsod, tako da se lahko kupovanju v plastiko, stiropor, higienskim vložkom sorodne vpojne podloge itd. pakiranega mesa v velikih samopostrežbah brez truda odrečem. Tu moram vsekakor pohvaliti dobrovoljno držo gospe v enem od Sparov, ki mi je začudeno, ampak prijazno spravljala fileje v litrski kozarec.

V ribarnicah – tako v veliki osrednji pod Plečnikovimi arkadami kot v lokalni pod Plavo laguno – prodajalci sprejemajo mojo domačo stekleno opremo povsem samoumevno. Ampak kaj pa, sem nekoč pomislila, če bom nekoč namesto sardelic želela kupiti kakšno markantno polmetrsko ribo? Valjda je ne bom prenašala okoli v polmetrskem kozarcu? In potem me je spomin ponesel v nekaj desetletij oddaljeno socialistično preteklost, ko je prodajalec rib naredil iz časopisa stožčast škrnicelj in stari mami vanj nasul pol kile ali kilo sardelic. Tako. Časopis, tovariši! Ki ga potem lahko reciklirajo deževniki.

Z ribami pa sem doživela še eno spodbudno zgodbico. Nekoč sem raziskovalno stopila k ribarnici velikega Spara in pomolila svojo stekleno posodo mladenki za pultom. Da mi mora dati ribji file v vrečko, je rekla, ker tako zahtevajo predpisi. Spet sem se oprla na nasvet Bee Johnson (Dom brez odpadkov) in jo kar se da vljudno začela moriti z vprašanji, kaj, kako, od kdaj, zakaj in tako naprej; in kmalu predlagala, če lahko pokliče poslovodjo, da mi to temeljiteje razloži. Prišla je, se smehljala in dobila sem jasen odgovor: ne gre za predpis, ampak za interni dogovor, razlog pa je bojazen, da bi imel kak kupec prebavne težave (ker recimo ni ustrezno hitro porabil kupljenih rib) in bi kajpada zvrnil krivdo na oporečno higieno trgovine. Salmonela ni hec in seveda si nihče ne želi, da bi ga zaradi nje kdo tožil. Zagotovila sem ji, da prevzemam odgovornost, da bo riba še danes podvržena primerno visoki temperaturi; ali jo smem torej odnesti v tejle čisti stekleni posodi? Seveda, brez problema.

Dodatne ugodnosti takšnega kozarčkanja so številne in blagodejne: sodelovalnost, strpnost, razumevanje, širjenje dobre volje in volje do dobrega. Kot je včeraj zapisala Ashley English: »Never doubt the power, and ripple effect, of acts of kindness, both to those known and unknown.«

In ko smo že pri beljakovinah, stopimo še v pokrito tržnico na Pogačarjevem trgu, k mojemu najljubšemu pultu, tistemu s skuto, da bi jo angelci jedli. Tja – najraje s kolesom – zahajam po nenormalne količine te dobrote, ki jo potem spravim v zamrzovalnik. In ker smo ljudje prav zares bitja posnemanja, mi je zadnjič starejša gospa, ki je čakala, da bo prodajalka napolnila serijo mojih kozarcev, rekla: »Glej no, saj bi pa naslednjič tudi jaz lahko svojo posodo prinesla.«