Počitnice brez odpadkov

Kot mestni otrok sem imela redek privilegij, da sem velik kos počitnic preživljala s staro mamo pri sorodnikih na Dolenjskem. To samo po sebi v tistih časih ni bil takšen privilegij, ampak nekaj dokaj običajnega, slovenske kmečke korenine pač; privilegij so bili čudoviti ljudje, ki so, čeprav se vidimo preveč poredko, še vedno moji, in privilegij je bilo kompletno prizorišče tistih noro lepih avgustovskih dni: vasica ob Krki, vinograd in temni, globoki gozdovi na Straški gori, mlin v smeri proti Bršljinu, železniška proga sredi koruze, ob prehodu čez progo Andrejev križ in visoka črnikasta smreka, osamljeno znamenje skoraj na koncu sveta.

Imela sem najboljše, pa tudi najbolj »zero waste« igrače na svetu. Hlev z živino, ki sem ji v jasli nalagala seno, ji nastiljala slamo in jo sama gnala »na vodo«  – k napajališču ob reki; kozolec toplar, ki nama je z Danetom služil kot grajski stolp, s katerega se je po vrvi drzno spuščal za dve nadstropji globoko;  čoln in dvoje vesel za divjanje in škropljenje in obmetavanje z vodnim rastlinjem po Krki; lojtrni voz in konja, haflingerja Cvetana, s katerim sva se vozila po vseh opravkih: po prašek za perilo in vžigalice v špecerijo, mleko sva peljala v zbiralnico in pšenico v mlin, ko sva šla v zidanico po cviček, pa sva vijugala po hudo strmih vinogradih. V scenarijih najinih pustolovščin sta bila konj in voz bistvena elementa. Vinetu in Ribana in povečini zahrbtni beli prišleki, Indijanci in kavboji, Indijanci in priseljenci, ki prodirajo na zahod (madona, kako se je prašilo za nami, ko je na vso moč gnal konja proti domu, za nama pa pobesneli Komanči – »Kako daleč so?« »Zdaj že malo zaostajajo,« sem napeto poročala, »pazi, puščica!« Večino časa na vozu sva morala biti sklonjena, ker so Indijanci tako dobri lokostrelci), partizani (Dane je bil navadno bombaš, tudi mitraljezec, jaz pa sem ga kot bolniška sestra reševala bo bitkah. Umrl ni nikoli) in Nemci, pa ujeta lepotica in pogumni vitez v/na že omenjenem grajskem stolpu (s katerega se je morala lepotica rešiti kar sama, po stopnicah, ker se ni upala viseti z vrvi v kavalirjevem naročju).

(foto: Jana Lavtižar)

Ne vem, ali je bilo najbolj imenitno takrat, ko mi je stric Gustelj – njegova ideja! – zaupal šofiranje traktorja, da smo se potem v troje svečano gugali med njivami. Ali pa so bili to spokojni večeri, ko sem odjezdila h Krki na konju. Stopal je v reko, daleč daleč, da je bila naposled vsenaokoli pod mano vodna gladina. Nato se je ustavil, sklonil glavo in pil. Kjer je bil pred mojimi očmi konjski vrat, se je odprla ogromna širjava in daljava, da mi je vzelo dih: razgled na mirno reko in daleč, zelo zelo daleč travnik na onem bregu in še dlje temno moder obris gozda. Sredi te veličastne pokrajine sedim visoko nad vodo, pustolovsko bitje, pogumno in ponosno na topli, veliki živali, zvestem konju, ki me bo jutri varno ponesel skozi nove prigode.

Brez odpadkov pa seveda ni bilo samo igranje, ampak življenje nasploh. Posodo se je pomivalo tako, da si krožnik splaknil v vedro (od tod beseda pomije, seveda), šele potem si ga šel pomivat. Vsebino vedra so zlili med prašičjo krmo. Nič ne sme priti v nič, kot bi rekla Pika Nogavička. Embalaže se sploh ne spomnim, razen morda kartona od pralnega praška, ki je šel v peč, škatlice od vžigalic in ovitka od sira, ki ga je stara mama prinesla v dar iz trgovine. Saj se je vso hrano pridelalo doma. In to kakšno hrano! Za njene okuse, arome in teksture bi zdajle, leta Gospodovega 2017, ubijale najuglednejše oštarije.

Pot hrane pa drži skozi želodec … in naprej. Ko sem bila majhna, so imeli še stranišče na štrbunk.  Stalo je ob zahodni steni svinjske kuhinje. Še en živ spomin: poletno popoldansko sonce se upira v leseno steno, muhe precej leno postavajo naokrog. Medtem ko sedim na udobni, topli deski, od časa do časa inkognito pokukam skozi špranjo v steni, kaj se godi na dvorišču. In v razkošju časa, ker se mi res čisto nikamor ne mudi, preberem časopis, preden ga uporabim za toaletni papir.